Sveti oče med opoldansko molitvijo: Bratje in sestre, pazimo se diktature prezaposlenosti!
Papež Frančišek
Tedaj jim je (Jezus) rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (v. 31). Ljudje pa so razumeli njihove premike in ko so prišli iz čolna, je Jezus naletel na množico, ki ga je čakala. Do njih je imel sočutje in začel jih je učiti (prim. v.34). Torej, na eni strani povabilo k počitku, na drugi strani pa Jezusovo sočutje do množice. Dobro se je zaustaviti in premišljevati o Jezusovem sočutju. Zdi se, da ti stvari ne gresta skupaj, povabilo k počitku in sočutje, pa vendar gresta: počitek in sočutje. Pa poglejmo.
Jezus je zaskrbljen nad utrujenostjo učencev. Morda je razbral nevarnost, ki se lahko tiče tudi našega življenja in našega apostolata, ko nas na primer navdušenje za nadaljevanje poslanstva ali dela, kakor tudi vloga in naloga, ki nam je zaupana, napravijo za žrtve aktivizma – to je nekaj slabega – in preveč zaskrbljene glede stvari, ki jih je potrebno storiti in na rezultate. Tedaj se zgodi, da se vznemirimo in izgubimo izpred oči bistveno ter tvegamo, da izčrpamo svoje moči in zapademo v utrujenost telesa in duha. Gre za pomembno svarilo za naše življenje, za našo družbo, ki je pogosto ujetnica naglice, pa tudi za Cerkev in za pastoralno služenje. Bratje in sestre, pazimo se diktature prezaposlenosti! To se lahko zgodi zaradi nujnosti tudi v družinah, ko je na primer oče, da bi zaslužil kruh, prisiljen iti na delo in tako žrtvovati čas, ki bi ga posvetil družini. Pogosto gredo vem, ko otroci še spijo in se vrnejo pozno zvečer, ko otroci že v postelji. To je družbena krivičnost. V družinah morata oče in mati imeti čas za podelitev z otroki in da raste ta družinska ljubezen. Torej ne zapadite v diktaturo prezaposlenosti. Pomislimo, kaj lahko storimo za osebe, ki so prisiljene tako živeti.
Istočasno pa počitek, ki ga predlaga Jezus, ni beg od sveta, umik v osebno dobrobit. Nasprotno, saj pred izgubljeno množico začuti sočutje. Iz evangelija se torej naučimo, da sta ti dve resničnosti – počitek in sočutje – povezani. Samo, če se bomo naučili počivati, bomo lahko imeli sočutje. Dejansko imamo lahko sočuten pogled, ki zna razbrati potrebe drugih samo, če našega srca ne razjeda tesnoba po delovanju, če se znamo ustaviti in v tišini češčenja sprejeti Božjo milost.
Zato, dragi bratje in sestre, se lahko vprašamo: se znam ustaviti sredi odvijanja svojih dni? Znam si vzeti trenutek, da sem s seboj in z Gospodom ali pa me prevzema naglica glede tega, kar je treba storiti? Znamo najti vsak dan vsaj malo notranje »puščave« sredi hrupa in dejavnosti?
Sveta Devica naj nam pomaga »počivati v Duhu« tudi sredi vseh vsakdanjih dejavnosti in da bomo razpoložljivi ter sočutni do drugih.
