Papež Frančišek bratom kapucinom o bratstvu, razpoložljivosti in zavzetosti za mir

Papež Frančišek

Govor svetega očeta

Vesel sem. Spominjam se vaših bratov v Buenos Airesu: dobri spovedniki so. Tja so prispeli tisti Baski, ki jih je Franco pregnal ... dobri spovedniki so, dobri. Pa tudi eden je zdaj živ, ki je Argentinec, zdaj sem ga postavil za kardinala: tudi ta odpušča vse! Rekel mi je tole: da včasih čuti pomislek, da bi odpustil, ker odpušča preveč, vendar vedno odpušča. In nekega dne je stopil pred Gospoda v kapelo, da bi se opravičil: »Odpusti mi, Gospod, preveč sem odpustil: nikoli ne bodi previden, ti si mi dal slab zgled«. Tako moli ta vaš dobri kardinal.

Dobrodošli! Vesel sem, da se z vami srečujem ob priložnosti vašega 86. generalnega kapitlja. Pozdravljam vas, še posebej generalnega ministra br. Roberta Genuina.

To, kar doživljate, je pomemben trenutek za vas in za Cerkev. Na kapitlju se namreč zberejo bratje iz različnih držav in kultur, – tukaj se to vidi – ki se snidejo, da bi prisluhnili drug drugemu in se pogovarjali v enem samem jeziku Duha. To je izjemna priložnost, da podelimo »čudovite stvari«(prim. Ps 125,3), ki jih Bog še naprej dela po vas, sinovih svetega Frančiška, razpršenih po vsem svetu. Zato upam, da boste ob hvaležnosti Bogu za razvoj reda, zlasti v mladih Cerkvah, izkoristili to soočenje, da se boste vprašali, kaj Gospod pričakuje od vas, da bi lahko danes še naprej zavzeto oznanjali Božje kraljestvo po Ubožčevih stopinjah.

Zato bi vas rad spomnil na tri razsežnosti frančiškanske duhovnosti, za katere menim, da vam lahko pomagajo pri vašem razločevanju in misijonarskem apostolatu: bratstvo, razpoložljivost in zavzetost za mir.

Bratstvo. Geslo vašega kapitlja se glasi: »Gospod mi je dal brate« (FOp 14). To spominja na Frančiškovo izkušnjo in poudarja, da se poslanstvo v skladu z njegovo karizmo rojeva v bratstvu, da bi spodbujalo bratstvo (FPVod 3, 10-12; prim. Pismo članom Frančiškove družine ob osemstoletnici potrditve Frančiškovega Vodila, 9. november 2023). Temelj je, lahko bi rekli, »mistika sodelovanja«, po kateri se v Božjem načrtu nihče ne more imeti za otok, ampak je vsakdo v odnosu z drugimi, da bi rasel v ljubezni, izhajal iz sebe in iz svoje edinstvenosti naredil dar svojim bratom in sestram. Vsakdo med vami, ki skrbi za svojo enkratnost, a jo ne spremeni v dar za brate, še ni začel biti kapucin.

Zato se niste zbrali, da bi optimizirali – kot žal včasih slišimo – »človeške vire« reda, niti da bi izboljšali njegovo delovanje ali ohranili njegove strukture. Pač pa ste se vrnili, da bi se v veri prepoznali kot izbrani bratje, ki jih zbira in spremlja Očetova previdnostna ljubezen, in ste se pustili izprašati tej resnici, zlasti na področju formacije, na kateri delate že nekaj časa. In dobro delate, saj brez formacije ni prihodnosti.

Zato vas vabim, da na svojih srečanjih pazite, da se v središče nikoli ne postavijo ekonomski viri, človeški izračuni ali druge podobne resničnosti. Vse to so koristna orodja, ki vas morajo prav tako skrbeti, vendar vedno kot sredstva, nikoli kot cilji. V središču naj bodo ljudje: tisti, h katerim vas Gospod pošilja, in tisti, ki vam jih daje, da živite z njimi; ter njihovo dobro, njihovo zveličanje. Z eno besedo, v središču naj bo bratstvo, za katerega vas spodbujam, da postanite njegova gonilna sila v svojih formacijskih hišah, v veliki frančiškanski družini, v Cerkvi in na vseh področjih, na katerih delujete, tudi za ceno, da se zaradi bratstva odpoveste drugim in drugačnim projektom in dosežkom. Bratstvo je na prvem mestu. Vi ste bratje. »Ampak jaz sem duhovnik!«: ja, ja, ampak po tem. Pomemben je brat. Si duhovnik, diakon, karkoli že, pater, a bratstvo je osnova.

To nas pripelje do naslednjega vidika našega razmisleka: razpoložljivost. Bratstvo in razpoložljivost. Kapucini slovite po tem, da ste pripravljeni iti tja, kamor nihče drug noče, in to je zelo lepo. Pravzaprav vaša odprtost vsem priča, da je najpomembnejša stvar v življenju dejavna ljubezen (prim. 1 Kor 13,13) in da je zanjo vedno vredno porabiti svoje življenje. Dejavna ljubezen.

Tako ste znamenje za vso Skupnost, ki je poklicana, da je vedno in povsod misijonarska in »na poti ven« (prim. 2VAT, M/AG 2; Apostolska spodbuda. Evangelii gaudium, 20). To je pomembno znamenje, še posebej v času, kot je naš, ki je zaznamovan s konflikti in zaprtostjo, kjer se zdi, da brezbrižnost in sebičnost prevladujeta nad razpoložljivostjo, spoštovanjem in podelitvijo, kar ima resne in očitne posledice, kot sta nepravično izkoriščanje revnih in opustošenje okolja.

V tem kontekstu postane vaša pripravljenost, da si dovolite biti osebno vključeni v potrebe svojih bratov in sester ter s ponižnim pogumom rečete: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,8), karizmatični dar, ki ga je treba ceniti in povečati. Poskušajte biti vedno takšni: preprosti, svobodni in razpoložljivi, pripravljeni pustiti vse (prim. Mr 1,18) in biti navzoči povsod, kamor vas kliče Gospod, ne da bi iskali priznanje ali postavljali zahteve, z odprtim srcem in rokami. To bo vaše uboštvo.

In tako smo prišli do tretje vrednote, ki je za vas značilna: zavzemanje za mir. Bodite miroljubni. Pravzaprav ste zaradi tega, ker ste znali biti z vsemi, sredi ljudi, do te mere, da so vas imeli za »brate ljudstva«, – tako ljudje mislijo o vas: bratje ljudstva – skozi stoletja postali strokovnjaki pri »delu za mir« (prim. Mt 5,9), sposobni ustvarjati priložnosti za srečanja, posredovati pri reševanju sporov, zbliževati ljudi in spodbujati kulturo sprave, tudi v najtežjih razmerah.

Vendar pa je temelj te karizme, kot smo rekli, osnovni pogoj: biti v Kristusu blizu vsem (prim. Lk 10,25-37). Biti v Kristusu blizu vsem, zlasti najrevnejšim, zavrnjenim in obupanim, ne da bi koga izključili. Kot vemo, je sveti Frančišek sam postal »človek miru«, ki ga spoštuje ves svet, začenši s srečanjem z gobavcem, v objemu katerega je odkril in sprejel svoje najgloblje rane in v prisotnosti katerega je srečal Kristusa, svojega Zveličarja. Tako je iz prejemnika odpuščanja postal nosilec odpuščanja, iz ljubljenega delivec ljubezni, iz spravljenega pospeševalec sprave. Počutil se je prejemnika odpuščanja, ljubljenega, pomirjenega in to prinaša odpuščanje in prinaša ljubezen in prinaša spravo. In takšni morate biti vi, ljudje ljubezni, odpuščanja, sprave. Vera je tista, ki ga je tolikokrat naredila za orodje miru v Božjih rokah, zanj kot za nas pa je bila in bo vedno bistveno povezana z bližino najmanjšim; ne pozabimo tega (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 49).

Na koncu vas, dragi bratje, vabim, da z zaupanjem in upanjem vztrajate na svoji poti. Naj vas spremlja Devica Marija. Zahvaljujem se vam za vse dobro, ki ga delate v Cerkvi. Iz srca blagoslavljam vas in veliko kapucinsko družino. In prosim vas, da molite zame v mojo korist, ne proti!

[Blagoslov]