Papež Frančišek: Resnična vera in molitev odpreta razum in srce, ne zapreta

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Danes nam evangelij bogoslužja (Jn 6,41-51) govori o odzivu Judov na Jezusove trditve, ko je rekel: prišel sem iz nebes (prim. Jn 6,38). Pohujšali so se«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 19. nedeljo med letom.

Papež Frančišek

Med sabo so godrnjali: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel‹?« (Jn 6,42). Bodimo pozorni na to, kar pravijo. Prepričani so, da Jezus ni mogel priti iz nebes, ker je sin mizarja in ker je njegova mati in so njegovi sorodniki običajni ljudje, poznane osebe, normalne kot mnoge druge. Kako se lahko Bog razodene na tako običajen način? Zaprti so v svoji veri zaradi predsodkov glede njegovega tako preprostega izvora in svoje domišljavosti, in zato se od Njega nimajo kaj naučiti. Koliko slabega nam storijo predsodki in domišljavost! Preprečujejo iskren pogovor, približanje med brati. Pazite se predsodkov in domišljavosti. Imajo svoje toge sheme, in ni prostora v njihovih srcih za to, kar ni znotraj tega, za tisto, kar ne morejo katalogizirati in arhivirati na zaprašene police svojih gotovosti. To je res, naše gotovosti so večkrat zaprte in prašne kot stare knjige.

Mislijo tako, pa vendar so osebe, ki spolnjujejo postavo, dajejo vbogajme, spoštujejo post in čas molitve. Kristus je že storil različne čudeže (prim. Jn 2,1-11; 4,43-54; 5,1-9; 6,1-25). Kako to, da vse to jim ne pomaga prepoznati v Njem Mesija? Zakaj jim ne pomaga? Zato, ker svojih verskih opravil ne opravljajo toliko za to, da bi se postavili v držo poslušanja Gospoda, ampak da bi v tem našli potrditev tega, kar oni mislijo. Zaprti so za Gospodovo besedo in iščejo potrditev za lastne misli. To dokazuje dejstvo, da niso poskrbeli za to, da bi Jezusa vprašali za razlago. Omejili so se na godrnjanje med sabo proti Njemu (prim. Jn 6,41), kot da bi se med sabo hoteli pomiriti glede tega, v kar so prepričani in se s tem zaprli v neosvojljivo trdnjavo. Zaradi tega jim ne uspe verovati. Koliko slabega stori zaprtost srca!

Bodimo pozorni na vse to, kajti kdaj pa kdaj se to isto lahko zgodi tudi nam. V našem življenju in v naši molitvi se nam lahko zgodi, da namesto, da bi prisluhnili temu, kar nam ima Gospod za reči, iščemo od Njega in od drugih samo potrditev glede tega, kar mislimo, potrditev v kar smo prepričani, glede naših sodb, ki so predsodki. Toda ta način obračanja na Boga nam ne pomaga resnično srečati ga, in tudi ne, da se odpremo daru njegove luči in njegove milosti, da bi rastli v dobrem, da bi spolnjevali njegovo voljo in bi prerasli zaprtosti in težave. Bratje in sestre, resnična vera in molitev odpreta razum in srce, ne zapreta. Ko naletiš na osebo, ki je tako razumsko kot v molitvi zaprta, ta vera in ta molitev nista resnični.

Vprašajmo se torej: v svojem življenju vere sem sposoben napraviti v sebi tišino in se postaviti v držo poslušanja Boga? Sem pripravljen sprejeti njegov glas onkraj svojih shem in tudi premagati z njegovo pomočjo svoje strahove?

Marija naj nam pomaga, da bomo z vero prisluhnili Gospodovemu glasu in s pogumom izpolnjevali njegovo voljo.