Papež Frančišek sprejel predstavnike Združenja afganistanske skupnosti v Italiji
Papež Frančišek
Dragi gospodje, veseli me, da se srečam z vami, ki predstavljate Združenje afganistanske skupnosti v Italiji.
Afganistan je imel v zadnjih desetletjih zapleteno in dramatično zgodovino, za katero je značilno zaporedje vojn in krvavih spopadov, ki so prebivalstvu zelo otežili miren, svoboden in varen obstoj. Nestabilnost, vojne operacije s svojim bremenom uničenja in smrti, notranjimi delitvami in ovirami za priznanje nekaterih temeljnih pravic so mnoge potisnile na pot izgnanstva. Tukaj sem našel in obiskal nekaj družin iz Afganistana, ki so prišle sem.
Ne smemo pozabiti še na eno pomembno značilnost afganistanske družbe in tudi pakistanske družbe, in sicer, da ju sestavlja veliko ljudstev, od katerih je vsak ponosen na svojo kulturo, svojo tradicijo, svoj specifičen način življenja. Ta izrazita diferenciacija, namesto da bi bila priložnost za spodbujanje minimalnega skupnega imenovalca za zaščito posebnosti in pravic vsake osebe, je včasih razlog za diskriminacijo in izključevanje, če ne celo za preganjanje. Zdi se tragično, pa vendar ste šli vi skozi tragičen čas, številne vojne ...
Vse to potem dobi še večji pomen na obmejnem območju s Pakistanom, kjer prepletenost etničnih skupin in izjemna »poroznost« meja določata situacijo, ki je ni lahko razvozlati in v kateri je zelo težko izvajati zakonodajo, ki bi jo vsi sprejeli in udejanjali. V podobnih kontekstih se lahko sprožijo procesi, v katerih stranka, ki je ali se čuti močnejša, teži k preseganju zapovedi zakona ali k prevladi nad manjšinami, pri čemer uporablja to kot ščit za domnevno pravico do sile, namesto da bi se zanašala na moč zakona.
Verski dejavnik bi moral po svoji naravi prispevati k zmanjšanju bridkosti konfliktov, ustvarjati bi moral prostor, da se vsem priznajo polne državljanske pravice na enakovredni podlagi in brez diskriminacije. Vendar pa je vera pogosto podvržena manipulaciji in izkoriščanju, na koncu pa služi namenom, ki niso združljivi z njo. V teh primerih postane vera dejavnik konflikta in sovraštva, kar lahko privede do nasilnih dejanj. In vi ste to videli, nekajkrat. Spomnim se tistega najtežjega trenutka, ko sem videl posnetke v novicah: s koliko trdoto, s koliko bolečino ...
Zato je bistvenega pomena, da v vsakem dozori prepričanje, da ne moremo v imenu Boga podpihovati prezira do drugih, sovraštva in nasilja. Zato vas spodbujam, da nadaljujete s svojim plemenitim namenom spodbujanja verske harmonije in si prizadevate za premagovanje nesporazumov med različnimi religijami, da bi tako zgradili pot zaupljivega dialoga in miru. To ni preprosta pot, ki se včasih tudi zaplete, ampak je edina možna pot, ki jo je treba vztrajno in dosledno zasledovati, če res želite delati dobro za skupnost in spodbujati mir.
Spomnim se, ko sem bil v Srednjeafriški republiki, sem bil pri katoliški skupnosti, potem sem šel obiskat islamsko skupnost in molil v mošeji. In tam je bilo srečanje z voditelji, mošeja pa je bila malo naprej. In rekel sem: »A lahko grem molit?« – niso pričakovali. »Da«: sezul sem čevlje in šel tja molit. In potem je vodja skupnosti sedel v moj papamobil in sva šla obiskat vse skupnosti, tako islamske, protestantske kot katoliške. In to združuje, to zelo združuje.
V zvezi s tem bi rad spomnil, kar sva skupaj z Velikim Imanom Al-Azharja izjavila v Dokumentu o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sožitje, podpisanem v Abu Dabiju 4. februarja 2019, namreč, da »verstva nikoli ne spodbujajo vojne in ne prebujajo čustev sovraštva, nasprotovanja, ekstremizma, niti ne pozivajo k nasilju ali k prelivanju krvi. Te podlosti so sad odklona od verskega nauka, politična uporaba religije ali pa tudi razlage različnih verskih skupin, ki so zlorabili [...] vpliv verskih čustev na srca ljudi, da bi jih vodili k početju, kar nima nobene zveze z resnico vere«. Zato sva od vseh zahtevala, da se preneha uporabljati vero za spodbujanje sovraštva, nasilja, ekstremizma in slepega fanatizma, kakor tudi, da se preneha uporabljati Božje ime za opravičevanje dejanj ubijanja, izgnanstva, terorizma in zatiranja.« In to sva storila prav zaradi vere v Boga, ki je ustvaril ljudi, da živijo kot bratje in «noče, da se njegovo ime uporablja za teroriziranje ljudi«.
Kar je bilo povedano o vlogi vere, lahko po analogiji prenesemo na etnično-jezikovno-kulturne razlike, za obvladovanje katerih je prav tako potrebno »prevzeti kulturo dialoga kot pot; skupno sodelovanje kot ravnanje; medsebojno poznavanje kot metodo in merilo« (ibid.).
Dragi bratje, iskreno upam, da bodo ta merila postala skupna dediščina, tako da bodo vplivala na miselnost in vedenje, tako da se načela ne bodo le abstraktno cenila in podeljevala, ampak tudi konkretno in pravočasno uporabljala. Če se to zgodi, se bo končala tudi diskriminacija, ki jo vaše združenje očita nad paštunsko etnično skupino v Pakistanu, in lahko se začne novo obdobje, v katerem bodo moč zakona, sočutje – ta beseda je ključna: sočutje – in sodelovanje v medsebojnem spoštovanju, pripeljali do bolj pravične in humane civilizacije.
Videl sem na primer v nekaterih afriških državah, kjer sta dve pomembni religiji – islam in katolicizem – kako gredo muslimani za božič voščit kristjanom in prinesejo jagnjeta in te stvari, za praznik žrtvovanja pa gredo kristjani k muslimanom in jim prinesejo stvari za praznovanje. To je pravo bratstvo in to je lepo. Borite se za to.
Naj vsemogočni in usmiljeni Bog pomaga vladam in ljudstvom pri izgradnji družbe, kjer je vsem priznano polno državljanstvo z enakimi pravicami; kjer lahko vsakdo živi po svojih običajih in kulturi, v okviru, ki upošteva pravice vsakogar, brez zlorab in diskriminacije.
Dragi prijatelji, hvala za vaš obisk. Želim vam vse dobro pri vašem delu in kličem Božji blagoslov nad vas in vaše družine. Vi pa molite, da me Bog blagoslovi. Hvala.
