Papež Frančišek: Začudenje in hvaležnost pred čudežem evharistije

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Danes nam evangelij spregovori o Jezusu, ki z vso preprostostjo zatrdi: ''Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes'' (Jn 6,51)«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 20. nedeljo med letom.

Papež Frančišek

Pred množico se Božji Sin poistoveti z najbolj običajno in vsakdanjo hrano, kruhom: »Jaz sem kruh«. Med tistimi, ki so ga poslušali, so se nekateri med seboj prerekali (prim. v. 52): kako nam lahko da Jezus za jesti lastno meso? Tudi mi si danes zastavljamo to vprašanje, pa vendar z začudenjem in hvaležnostjo. Poglejte ti dve drži, o katerih razmišljati. Začudenje in hvaležnost pred čudežem evharistije.

Prva: začudenost, ker nas Jezusove besede presenečajo. Jezus nas vedno preseneča, tudi danes, v našem življenju. Jezus nas vedno preseneča. Kruh iz nebes je dar, ki je nad vsakim pričakovanjem. Kdor ne razbere Jezusovega sloga ostane nezaupljiv. Zdi se nemogoče, še več nečloveško jesti meso drugega (prim. v. 54). Meso in kri pa sta nasprotno Zveličarjeva človeškost, njegovo življenje ponujeno kot hrana za naše življenje.

To nas vodi k drugi drži: hvaležnosti, – prvo začudenje, sedaj hvaležnost – ker prepoznamo Jezusa tam, kjer je navzoč za nas in z nami. Postaja kruh za nas. »Kdor jé moje meso …, ostane v meni in jaz v njem« (prim. v. 56). Kristus, pravi človek, dobro ve, da je potrebno jesti za preživetje. Ve pa tudi, da to ne zadostuje. Potem ko je pomnožil zemeljski kruh (prim. Jn 6,1-14), On pripravlja še večji dar: On sam postane resnična hrana in resnična pijača (prim. v. 55). Hvala Gospod Jezus! Iz srca lahko rečemo: hvala, hvala.

Nebeški kruh, ki prihaja od Očeta, je Sin, ki je postal za nas meso. Ta hrana je za nas več kot potrebna, saj poteši lakoto po upanju, lakoto po resnici, lakoto po zveličanju, ki jo vsi mi čutimo, ne v želodcu temveč v srcu. Evharistija je potrebna, za vse.

Jezus poskrbi za največjo potrebo: rešuje nas tako, da za vedno hrani naše življenje s svojim. Zaradi Njega lahko mi živimo v občestvu z Bogom in med sabo. Živi in pravi kruh ni nekaj magičnega, ki z enim udarcem reši vse probleme, ampak je Kristusovo telo, ki daje upanje ubogim in premaga nadutost tistih, ki goltajo v njihovo škodo.

Vprašajmo se torej, bratje in sestre: imam lakoto in žejo po zveličanju, ne samo zase, ampak za vse svoje brate in sestre? Ko prejmem Evharistijo, ki je čudež usmiljenja, se znam čuditi pred Telesom Gospoda, ki je umrl in vstal za nas?

Skupaj prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga sprejeti v znamenju kruha dar iz nebes.