Papež udeležencem štirih različnih kapitljev o razločevanju, formaciji in dejavni ljubezni
Papež Frančišek
Štirje kapitlji! Štirje kapitlji skupaj ... vidi se, da zna prefekt prihraniti čas, kajne?, in jih da skupaj. To je čas kapitljev ...
Vse vas pozdravljam in pozdravljam vas predstojniki in predstojnice. Vesel sem, da vas lahko srečam: Dominikanske sestre misijonarke sv. Siksta; Sestre družbe presvetega Srca Jezusovega – kdo je bil vaš ustanovitelj ali ustanoviteljica? Margherita Sofia Barat. Dobra je bila ta žena, dobra, dobra – Sestre darovanja Presvete Marije v templju in Družba božjih poklicev (očetje vokacionisti).
S kapitljem imate vedno milost in tudi odgovornost, da živite temeljni trenutek ne le za življenje vaših ustanov, ampak za celotno Cerkev. Trenutek, v katerem poslušate Svetega Duha, da se tudi danes nadaljuje s cvetenjem karizmatičnih navdihov, ki so bili nekega dne dani vašim ustanoviteljicam in ustanoviteljem. Zato se za trenutek ustavimo, da skupaj razmislimo o treh eksistencialnih in apostolskih razsežnostih, ki so skupne vašim različnim resničnostim. Ti trije vidiki so: razločevanje, formacija in dejavna ljubezen.
Prvič: razločevanje. To je »stvar, ki je lastna« karizmi očetov vokacionistov in je za vsakogar, vendar je to stvar, ki je njim lastna, očitno pa v širšem smislu zadeva vsako redovno kongregacijo in vsakega človeka. Razločevanje je del življenja, tako v slovesnih trenutkih velikih odločitev kot v vsakodnevnih trenutkih majhnih vsakodnevnih odločitev. Povezano je z našo svobodo in zato vsak dan izraža in uresničuje skupno človeško poklicanost ter posebno in edinstveno identiteto vsakega od nas. Vsekakor je to utrujajoče delo: poslušati Gospoda, sebe in druge; je tudi naporen trenutek molitve, premišljevanja, potrpežljivega čakanja, nato pa poguma in žrtvovanja, da bi konkretizirali in uresničili tisto, kar Bog, ne da bi nam kdaj vsilil svojo voljo – nikoli nam ne vsili svoje volje, On se nam ne vsili –predlaga našemu srcu. Misli, razmišljaj in začutil boš čutenja, ki se dotaknejo srca. Hkrati pa je to tudi velika izkušnja sreče, saj sprejetje »dobre odločitve, prave odločitve« prinaša veselje (prim. Splošna avdienca, 31. avgust 2022). In naš svet ima veliko potrebo po ponovnem odkrivanju okusa in lepote odločanja, zlasti v zvezi z dokončnimi odločitvami, ki določajo odločilno prelomnico v življenju, kot je poklicna izbira. Potrebuje pa očete in matere, ki pomagajo, zlasti mladim, razumeti, da biti svoboden ne pomeni večno ostati na razpotju, malo »uiti« na levo in desno, ne da bi dejansko zapeljali na cesto. Biti svoboden pomeni staviti na – staviti na! – na pot, seveda z razumom in preudarnostjo, pa tudi z drznostjo in duhom odrekanja, za rast in napredovanje v dinamiki darovanja ter biti srečen in ljubiti po Božjem načrtu.
In tako smo prišli do druge točke: formacija. Tudi to je lastnost, ki vas na različne načine združuje. Najprej zato, ker je redovno življenje samo po sebi pot rasti v svetosti, ki zajema vse bivanje in na kateri Gospod neprestano oblikuje srca tistih, ki jih je izvolil. In v zvezi s tem vam vsem priporočam vztrajnost v molitvi, toda tisto molitev, ki je oseben odnos z Gospodom, ki posluša, ki čaka; tako v skupnostni kot osebni molitvi, pa tudi v zakramentalnem življenju in tudi – upam si reči – češčenju. Danes smo izgubili čut za češčenje, moramo ga ponovno pridobiti. Češčenje ... In tudi skrb za vse tiste trenutke, ki delajo odnos posvečene osebe s Kristusom živ in vsakdanji.
Pravzaprav lahko samo tisti, ki se skromno in nenehno prepoznava »v formaciji«, upa, da bo dobri »vzgojitelj, vzgojiteljica« za druge, in vzgoja na kateri koli stopnji, pa je vedno najprej in predvsem podelitev prehojene poti in posredovanje izkušenj, pri čemer veselo iskanje resnice, »ki vznemirja srce vsakega človeka, dokler ne sreča Božje luči, ki prebiva v njem in je ne podeli z vsemi« (Apostolska konstitucija Veritatis gaudium, 1). In prosim, pazite na nemir srca? »Ne, moje srce je mirno!« »Hmmmm …« Eno je biti miren, drugo pa nemiren. Biti moramo v miru, a nemirni. Tudi v tem smislu je vaše poslanstvo danes izrazito preroško, v družbenem in kulturnem kontekstu, za katerega je značilno vrtoglavo in nenehno kroženje informacij, po drugi strani pa dramatično revno v človeških odnosih. V našem času so nujno potrebni vzgojitelji, ki bi znali z ljubeznijo postati sopotniki in sopotnice osebam, ki so jim zaupane.
In to nas pripelje do tretje točke: dejavne ljubezni. Vse štiri vaše ustanove so bile ustanovljene za podporo in izobraževanje revnih mladih ljudi, ki brez potrebne pomoči ne bi mogli priti do primerne izobrazbe za svojo prihodnost ali se niti odzvati svoji poklicanosti. Sveta Magdalena Sofia Barat, sveti Justin Maria Russolillo, častita Marija Antonia Lalia in mati Caterina Molinari so v njih videli božje znamenje za svoje poslanstvo. Enako bo tudi za vas dobro, zlasti v teh dneh skupnostnega razločevanja, da nenehno držite pred očmi obraze ubogih in skrbite, da se pod njihovimi pogledi na vaših srečanjih širi impulz zastonjskosti in nesebične ljubezni, po kateri se je začela vaša prisotnost v Cerkvi. Jezus nam govori v najbolj potrebnih bratih in sestrah (glej Mt 25,31-45) in v vsakem daru, ki jim je dan, se odseva Božja ljubezen. In ne pozabimo, kaj se bo zgodilo ob poslednji sodbi. Gospod nas ne bo vprašal: »Kaj si študiral? Koliko diplom si imel? Koliko del si vodil ...?«. Ne, ne.: »Pridi, pridi z menoj – bo rekel Gospod – ker sem bil lačen in si mi dal jesti, žejen sem bil in si mi dal piti. Preganjali so me in si me zaščitil.« To je tema zaključnega izpita, po kateri bomo sojeni. Tu je luč za našo pot in tudi tu je učinkovit protistrup za premagovanje kulture odmetavanja v nas in okoli nas. Prosim, ne zavrzite ljudi, ne izbirajte ljudi po merilih sveta: koliko so pomembni, koliko denarja imajo … ta posvetna merila, ven z njimi. Ne zavrzi, ampak sprejmi, objemi vse, ljubi vse. Ta kultura, ki izhaja iz individualizma in razdrobljenosti, žal prevladuje v našem času (prim. Sporočilo za XXVII. svetovni dan bolnikov, 25. november 2018).
Drage sestre, dragi bratje, hvala vam za to, kar delate! Nadaljujte svoje poslanstvo z zaupanjem in prosim, ne pozabite moliti zame: vendar molite za, ne proti, kajne? To je zelo pomembno!
… blagoslov in po blagoslovu se drug za drugim približajte – to, to, to – tako vas bom imel veselje osebno pozdraviti.
[Blagoslov]
