Papua Nova Gvineja pričakuje svetega očeta. Služenje misijonarjev sredi izzivov
Vatican News
Ne služijo samo katoličanom, ampak vsem
Kot je poudaril p. Warwakai, njihovo služenje ni namenjeno samo katoličanom, ampak vsem prebivalcem. Nimajo podpore vlade in pogosto ne dobijo sredstev, zato se zgodi, da ljudje umirajo tudi zaradi ozdravljivih bolezni. Cerkev ima v tej državi v Oceaniji ključno vlogo predvsem na področju vzgoje in izobraževanja ter zdravstva.
Področje vzgoje in izobraževanja ter zdravstva
Misijonarji Srca Jezusovega trenutno delujejo v sedmih škofijah: skrbijo za župnije, poučevanje in pomagajo pomoči potrebnim. Večina župnij, v katerih delujejo, ima tudi šolo in prav šole so ključnega pomena za razvoj katoliške vere.
Po osamosvojitvi Papue Nove Gvineje leta 1975 je bil med vlado in katoliško Cerkvijo podpisan dogovor, s katerim je bila ustanovljena Agencija za katoliško vzgojo in izobraževanje ter katoliške zdravstvene storitve, ki sodeluje z oddelkom za vzgojo in izobraževanje ter z oddelkom za zdravstvo. Misijonarji nimajo svojih struktur, temveč delujejo v sodelovanju s škofijami znotraj obstoječega okvira.
Misijonarji na oddaljenih podeželskih območjih
Pater Warwakai je razložil, da je delo Cerkve posebej pomembno na podeželskih območjih, ki so težko dostopna in nimajo vladnih služb. Misijonarji Srca Jezusovega v Papui Novi Gvineji imajo misijone večinoma na podeželskih področjih. Dve župniji, ki se nahajata v gorskem svetu, pa sta zaradi slabega stanja cestnega omrežja dostopni samo z letalom.
Po provincialovih besedah sta v zadnjih dvajsetih letih zdravstveni in vzgojno-izobraževalni sistem na različne načine odpovedala in nazadovala, saj vlada nudi zelo skromno podporo v obliki subvencij za cerkvene ustanove. Včasih te ne pridejo pravočasno, zato morajo šole zapreti, ali pa ne morejo kupiti zdravil, zato ljudje umirajo tudi zaradi ozdravljivih bolezni. Pogosto morajo zdravstvene ustanove omejiti svoje dejavnosti in lahko poskrbijo samo za tiste, ki so v življenjski nevarnosti, kot so na primer porodnice ali tisti, ki lahko zaradi malarije umrejo.
Misijonar je izrazil svojo skrb tudi v zvezi z dejstvom, da se težave zaradi pomanjkanja finančne podpore s strani države širijo tudi v mesta in na druga podeželska območja. Služenje njihove redovne skupnosti, predvsem na zdravstvenem področju, tako ni namenjeno samo katoličanom, ampak tudi drugim prebivalcem.
Podpora krajevne Cerkve
V nadaljevanju pogovora je p. Warwakai izrazil svojo hvaležnost za podporo, ki jo njegova redovna skupnost prejme s strani Katoliške škofovske konference Papue Nove Gvineje in Salomonovih otokov ter različnih redovnih in misijonarskih skupnosti v državi. Velik del pomoči, ki jo prejmejo misijonarji Srca Jezusovega, prihaja iz tujine, predvsem iz Avstralije in Evrope.
V pričakovanju papeža Frančiška
Glede papeževega potovanja v Azijo in Oceanijo, med katerim bo obiskal tudi prestolnico Papue Nove Gvineje, pa je provincial dejal, da bo prisotnost svetega očeta misijonarjem, ki delujejo med različnimi skupnostmi v tej državi, dala »občutek pripadnosti, upanja in optimizma«.
Janez Pavel II. jih je obiskal leta 1995
Ob tem je povedal, da se župnije v nadškofiji Port Moresby na papežev prihod pripravljajo z duhovnimi obnovami in molitvijo. Zadnji Petrov naslednik, ki je obiskal Papuo Novo Gvinejo, je bil papež Janez Pavel II., ki je tam leta 1995 za blaženega razglasil Petra To Rota. Sedaj pa bodo imele po provicnialovih besedah tudi mlade generacije možnost, da osebno doživijo papeževo bližino. »To nas navdaja s pogumom in zaupanjem, da nismo pozabljeni,« je poudaril p. Warwakai in sklenil svoje razmišljanje z besedami: »Vsi smo zelo veseli, med nami je čutiti občestvo in vsi molimo, da bo papežev prihod prinesel upanje, pa tudi kakšno spremembo za naše voditelje.«