Sveti oče: Odpovedati se vojni kot načinu reševanja konfliktov

Vatican News

Mednarodna mreža katoliških zakonodajalcev je v Rimu že petnajstič pripravila letno srečanje, tokrat na temo »Svet v vojni: trajne krize in konflikti. Kaj to pomeni za nas?« Tema, ki je zelo aktualna, kot je na začetku govora poudaril papež.

»Zdi se, da so sedanje razmere “tretje svetovne vojne po koščkih” trajne in neustavljive. Sedanja kriza resno ogroža potrpežljiva prizadevanja mednarodne skupnosti, zlasti z večstransko diplomacijo, ki je usmerjena v spodbujanje sodelovanja pri reševanju velikih krivic in težkih socialnih, gospodarskih in okoljskih izzivov, s katerimi se sooča človeška družina.«

Sveti oče je v nadaljevanju ponudil nekaj smernic za razmislek o tem, kakšen bi naj bil »pričakovani odziv ne le zakonodajalcev, ampak vseh moških in žensk dobre volje, zlasti tistih, ki jih navdihuje evangeljska vizija o eni človeški družini in njeni poklicanosti, da gradi svet, za katerega so značilni bratstvo, pravičnost in mir«.

Odpovedati se vojni

Najprej se je nujno treba »odpovedi vojni kot načinu reševanja sporov in vzpostavljanja pravičnosti«. »Ne pozabimo, da je po vsaki vojni svet na slabšem kot pred njo. Vojna je neuspeh za politiko in človeštvo, je sramotna predaja, poraz pred silami zla (prim. Vsi smo bratje, 261). Predaja ni na strani ene države ali druge države v konfliktu. Predaja je sama vojna. To je dejanski poraz,« je dejal papež.

 Zaradi ogromne uničevalne zmogljivosti sodobnega orožja so tradicionalna merila za meje vojne dejansko postala zastarela. V mnogih primerih je »razlika med vojaškimi in civilnimi cilji vse bolj zabrisana«. »Prizori smrti in uničenja, ki jih imamo vsak dan pred očmi, morajo pretresti našo vest. Prisluhniti moramo kriku ubogih, vdov in sirot, o katerih govori Sveto pismo, da bi videli brezno zla, ki je v osrčju vojne, in se na vse možne načine odločili za mir.«

Vztrajno in potrpežljivo iskanje miru

Na drugem mestu je papež poudaril potrebo po vztrajnosti in potrpežljivosti pri iskanju poti miru ob vsaki priložnosti, in sicer s pogajanji, posredovanjem in arbitražo. Dialog mora biti »duša mednarodne skupnosti«, ki ga omogoča »obnovljeno zaupanje v strukture mednarodnega sodelovanja«. »Kljub njihovi z leti dokazani učinkovitosti pri spodbujanju globalnih prizadevanj za mir in spoštovanje mednarodnega prava te strukture nenehno potrebujejo reformo in prenovo, da bi se prilagodile trenutnim, novim okoliščinam.«

»Pri tem je treba posebno pozornost nameniti spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava in mu zagotoviti vse trdnejšo pravno podlago,« je poudaril sveti oče. »To pa seveda zahteva prizadevanje za vse pravičnejšo razdelitev zemeljskih dobrin, zagotovitev celostnega razvoja ljudi in narodov ter s tem odpravo sramotne neenakosti in nepravičnosti, ki spodbujajo dolgotrajne konflikte in povzročajo nove krivice in nasilna dejanja po svetu.«

Konflikte reševati v duhu dialoga

Na zbrane se je obrnil z besedami, da kot katoliški zakonodajalci in politiki vedo, kaj pomeni spopadati se z manjšimi, a morda nič manj intenzivnimi konflikti v skupnostih, ki jih zastopajo in jim služijo. »Kot kristjani se zavedamo, da so korenine konfliktov, razdrobljenosti in razkroja v družbi, kot je poudaril drugi vatikanski koncil, v globljem konfliktu, ki je prisoten v človeškem srcu (prim. Gaudium et spes, 10). Včasih so konflikti morda neizogibni, vendar jih je mogoče rodovitno reševati le v duhu dialoga in občutljivosti za druge in njihove razloge ter v skupni zavezanosti pravičnosti v prizadevanju za skupno dobro. Ne pozabite tega: konflikta ne moremo rešiti sami. Rešimo ga lahko skupaj z drugimi. Iz konflikta nihče ne more priti sam.«

Biti priče upanja

Na koncu je sveti oče dejal, da »naš od vojne utrujeni svet morda bolj kot kar koli drugega potrebuje obnovitev duha upanja, ki je po drugi svetovni vojni pripeljal do ustanovitve struktur sodelovanja, ki so v službi miru«.

»Vas, katerih služenje našim bratom in sestram navdihuje in podpira tisti mir, ki ga svet ne more dati (prim. Jn 14,27), bi rad prosil, da ste priče upanja, zlasti novim generacijam. Naj bo vaša zavzetost za skupno dobro, ki jo podpira vera v Kristusove obljube, zgled našim mladim. Kako pomembno je, da vidijo vzore upanja in idealov, ki so v nasprotju s sporočili pesimizma in cinizma, ki so jim tako pogosto izpostavljeni! Skratka, za nas, ki živimo v svetu vojne, nenehnih kriz in konfliktov, je pomembno, da najdemo modrost in moč, da vidimo onkraj oblakov, beremo znamenja časov in z upanjem, ki ga poraja vera, navdihujemo druge, zlasti mlade, da si bodo prizadevali za boljši jutri.«