Sveti oče: V današnji pluralni družbi živeti kot kristjani
Vatican News
Zasedanje je bilo posvečeno vprašanju identitete, poslanstva, pričakovanj in prihodnosti Papeške univerze Urbaniana, pri čemer je dikasterij uporabil sinodalno metodo ter najprej zbral poročila škofovskih konferenc, ki so v njegovi pristojnosti. Sveti oče je ponudil nekaj iztočnic za razmislek, začel pa je s povezanostjo med Urbaniano in dikasterijem, kot to določa apostolska konstitucija Praedicate Evangelium.
Identiteta in poslanstvo
Papež je najprej spregovoril o dvojici identiteta-poslanstvo. »Poklicanost te akademske ustanove pomeni, da je njena identiteta vedno sovpadala z njenim poslanstvom. Formacija, poučevanje, raziskovanje in vitalnost univerze so del naročila, ki smo ga prejeli za oznanjevanje dobre novice vsem ljudem (prim. Mr 16,15), in njihovega izvajanja nikoli ne moremo imeti za dokončno. So odprte razsežnosti, ki se morajo nenehno puščati voditi dihu Svetega Duha, ki vodi zgodovino in nas kliče k razlagi časa, ki ga živimo.«
Poklicani živeti kot kristjani
Kot je izpostavil sveti oče, »intuicija in ustanovne vrednote ustanove ostajajo vedno veljavne, prav tako kot štiristo let dolga pot od starodavnega kolegija Urbano do univerze Urbaniana«. Vendar je treba to »dediščino spremeniti v ustrezne odgovore na vprašanja, ki jih Cerkvi in svetu zastavlja današnja stvarnost«, pri čemer se je papež skliceval na apostolsko konstitucijo Veritatis gaudium: »Cerkveni študij se ne more omejiti na prenašanje znanja, spretnosti in izkušenj na moške in ženske našega časa, ampak mora pridobiti nujno nalogo razvijanja intelektualnih instrumentov, ki se lahko ponudijo kot paradigme delovanja in mišljenja, uporabne za oznanjevanje v svetu, ki ga zaznamuje etično-verski pluralizem.« Dodal je, da »ne živimo v krščanski družbi, a poklicani smo, da v današnji pluralni družbi živimo kot kristjani«.
Pričakovanja in prihodnost
V zvezi z drugo dvojico pričakovanja-prihodnost je razmislek povezan z razločevanjem, ki se zahteva od univerzitetnih ustanov v Rimu, odvisnih od apostolskega sedeža. Po papeževih besedah »se morata združiti potreba po dvigu kakovosti izobraževalne in raziskovalne ponudbe ter nujna racionalizacija človeških in gospodarskih virov«.
»Za to je potrebna vizija, ki bo znala pogledati dlje od sedanjosti, ki bo znala upoštevati cerkvene in družbene razmere, vitalnost cerkvenih struktur in njihovo trajnostnost, potrebe krajevnih Cerkva, poklice za duhovništvo in posvečeno življenje ter demografske kazalce različnih regij. Dobro vemo, da je “opredelitev ciljev brez ustreznega skupnostnega iskanja sredstev za njihovo dosego obsojena na to, da se spremeni v golo domišljijo” (Evangelii gaudium, 33). Potrebna je zdrava ustvarjalnost, da bi našli ustrezne poti. Ne bojmo se ustvarjalnosti, potrebna je zdrava ustvarjalnost.« Napotek, da je treba »narediti zbor« – podan je bil na srečanju z vsemi papeškimi univerzami in akademskimi ustanovami v Rimu februarja lani – se ne izčrpa s tehnično rešitvijo, ampak izraža skrb, da se »prenovljeni model univerze kot skupnosti znanja in vednosti« izogne nevarnosti, da bi se študij skrči zgolj na opravljanje predavanj, točk in izpitov.
Evangelizacija kulture in inkulturacija evangelija
Za privlačno in konkurenčno akademsko ustanovo so potrebni predani predavatelji, znanstveno raziskovanje in sposobnost dati pomemben prispevek k cerkvenemu nauku. Dobra uporaba virov pomeni poenotenje enakih poti, delitev profesorskega kadra med šest institucij, odpravo izgub, pametno načrtovanje dejavnosti ter opustitev zastarelih praks in projektov.
V primeru Urbaniane je po papeževem prepričanju pomembno, da se v kakovostni izobraževalni ponudbi še bolj pokaže njena misijonarska in medkulturna specifičnost, tako da bodo tisti, ki se na njej izobražujejo, znali izvirno posredovati krščansko sporočilo v odnosu do drugih kultur in verstev. »Kako zelo potrebujemo pastirje, posvečene osebe in laike, ki i znajo utelešati misijonarski zagon za evangelizacijo kultur in s tem inkulturacijo evangelija! Ti dve stvari gresta vedno skupaj: evangelizacija kulture in inkulturacija evangelija.«
Papež je izrazil upanje, da bi se ustanovilo več raziskovalnih centrov za različne geografske in kulturne regije – kot se je to že zgodilo na azijskem in kitajskem območju – ter okrepilo obstoječe. Izpostavil je tudi potrebo po spodbujanju povezovanja semenišč in teoloških inštitutov, ki so prisotni v misijonskih cerkvenih okrožjih. Kadar to ni mogoče, pa je treba zagotoviti drugačno, a stalno spremljanje.
