Džakarta, papeževo srečanje s predstavniki indonezijskih oblasti

Vatican News

V sredo, 4. septembra, je bil na programu vljudnostni obisk pri indonezijskem predsedniku v predsedniški palači Istana Merdeka v Džakarti. Sledilo je srečanje s predstavniki oblasti, civilno družbo in diplomatskim zborom. Papež je spregovoril o raznolikosti indonezijskega naroda, ki ga med seboj povezuje medsebojno spoštovanje kulturnih, etničnih, jezikovnih in verskih raznolikosti. To ravnovesje med mnogoterostjo kultur je treba nenehno varovati, kar je naloga posameznikov in politike, ki si za cilj postavlja harmonijo, pravičnost, spoštovanje pravic, trajnostni razvoj, solidarnost in prizadevanje za mir, tako znotraj indonezijske družbe kot z drugimi narodi.

Papež Frančišek, govor med srečanjem s predstavniki indonezijskih oblasti, civilno družbo in diplomatskim zborom, Džakarta, 4. september 2024

Gospod predsednik, spoštovani predstavniki oblasti, spoštovani predstavniki civilne družbe, člani diplomatskega zbora!

Gospod predsednik, iskreno se vam zahvaljujem za dobrodošlo povabilo na obisk in za prijazne pozdravne besede. Novoizvoljenemu predsedniku izrekam najtoplejše želje za rodovitno delo v službi Indonezije, obsežnega arhipelaga tisočerih otokov, obdanih z morjem, ki povezuje Azijo z Oceanijo.

Skoraj bi lahko rekli, da tako kot je ocean naravni element, ki združuje vse indonezijske otoke, je vzajemno spoštovanje kulturnih, etničnih, jezikovnih in verskih značilnosti vseh človeških skupin, ki sestavljajo Indonezijo, vezno tkivo, zaradi katerega so Indonezijci enoten in ponosen narod.

Vaše nacionalno geslo Bhinneka tunggal ika (Združeni v različnosti ali dobesedo Mnogi, a eden) dobro izraža to večplastno stvarnost različnih ljudstev, ki so trdno združeni v eni sami državi. Prav tako kaže, da tako kot je velika biotska raznovrstnost tega arhipelaga vir bogastva in sijaja, tako tudi posebne razlike prispevajo k oblikovanju veličastnega mozaika, v katerem je vsak kamenček nenadomestljiv element pri sestavljanju velikega izvirnega in dragocenega dela. To je vaš zaklad, to je vaše največje bogastvo.

Harmonija pri spoštovanju raznolikosti je dosežena, ko vsaka posebna vizija upošteva skupne potrebe in ko vse etnične skupine in verske skupnosti delujejo v duhu bratstva ter si prizadevajo za plemenit cilj služiti dobrobiti vseh. Zavest o sodelovanju v skupni zgodovini, v kateri vsak prinaša svoj prispevek in kjer je solidarnost vsakega dela do celote temeljna, pomaga najti prave rešitve, se izogniti razhajanjem zaradi nasprotij in spremeniti nasprotovanje v dejavno sodelovanje.

To modro in občutljivo ravnovesje med mnogoterostjo kultur in različnih ideoloških pogledov ter razlogi, ki utrjujejo enotnost, je treba nenehno braniti pred vsakršnim neravnovesjem. Gre za obrtniško delo, ki je zaupano vsem, na poseben način pa delovanju, ki ga izvaja politika, ko si za cilj postavlja harmonijo, pravičnost, spoštovanje temeljnih človekovih pravic, trajnostni razvoj, solidarnost in prizadevanje za mir, tako znotraj družbe kot z drugimi ljudmi in narodi. Od tu prihaja veličina politike.

Cerkev želi okrepiti medverski dialog, da bi spodbudila mirno in konstruktivno harmonijo, ki zagotavlja mir in združuje moči za premagovanje neravnovesij in revščine, ki še vedno obstajajo na nekaterih območjih države. Na ta način je mogoče odpraviti predsodke in ustvariti ozračje vzajemnega spoštovanja in zaupanja, ki je nujno potrebno za soočanje s skupnimi izzivi, vključno z bojem proti skrajnežem in nestrpnežem, ki se poskušajo uveljaviti z izkrivljanjem vere ter uporabo prevare in nasilja. Bližina in poslušanje mnenj drugih pa v narodu ustvarjata bratstvo.

Katoliška cerkev je v službi skupnega dobrega in želi okrepiti sodelovanje z javnimi ustanovami in drugimi akterji civilne družbe – brez prozelitizma, v spoštovanju vere vsake osebe –, da bi spodbudila oblikovanje bolj uravnotežene socialne strukture ter zagotovila učinkovitejšo in pravičnejšo razdelitev socialne pomoči.

Dovolite mi, da sedaj omenim preambulo vaše ustave iz leta 1945, ki ponuja dragocene smernice za pot, ki jo je izbrala demokratična in neodvisna Indonezija.

Preambula v nekaj vrsticah dvakrat omenja vsemogočnega Boga in potrebo po njegovem blagoslovu za nastajajočo državo Indonezijo. Podobno besedilo, s katerim se začne vaš temeljni zakon, dvakrat obravnava socialno pravičnost, na kateri bi naj temeljila vzpostavitev mednarodne ureditve in ki je opredeljena kot eden od glavnih ciljev, ki jih je treba doseči v korist vsega indonezijskega ljudstva.

Enotnost v mnogoterosti, socialna pravičnost, božji blagoslov so torej temeljna načela, ki naj bi navdihovala in usmerjala specifične programe, so kot nosilna struktura, trdna podlaga, na kateri se gradi hiša. In kako ne bi opazili, da se ta načela zelo dobro ujemajo z geslom mojega obiska v Indoneziji: Vera. Bratstvo. Sočutje?

Na žalost so v današnjem svetu nekatere težnje, ki ovirajo razvoj univerzalnega bratstva (prim. okrožnica Vsi smo bratje, 9). V različnih regijah opažamo pojav nasilnih konfliktov, ki so pogosto posledica pomanjkanja medsebojnega spoštovanja, nestrpne želje, da bi za vsako ceno prevladali lastni interesi, lastno stališče ali lastna delna zgodovinska naracija, tudi ko to vodi v neskončno trpljenje celotnih skupnosti in privede do pravih krvavih vojn.

Včasih se v državah razvijejo nasilne napetosti, ker želijo tisti, ki so na oblasti, vse poenotiti in vsiliti svojo vizijo tudi v zadevah, ki bi morale biti prepuščene avtonomiji posameznikov ali povezanih skupin.

Po drugi strani pa je kljub prepričljivim programskim izjavam veliko situacij, ko ni učinkovitega in daljnovidnega zavzemanja za vzpostavitev socialne pravičnosti. Zaradi tega precejšen del človeštva ostaja na robu, brez sredstev za dostojno življenje in brez zaščite za spopadanje z resnimi in naraščajočimi socialnimi neravnovesji, ki sprožajo hude konflikte.

V drugih kontekstih pa ljudje verjamejo, da lahko ali bi morali zanemariti iskanje Božjega blagoslova, saj menijo, da je ta odveč za ljudi in civilno družbo, ki bi jo morali spodbujati z lastnimi prizadevanji, vendar pri tem pogosto naletijo na razočaranje in neuspeh. Nasprotno pa obstajajo primeri, ko je vera v Boga nenehno postavljena v ospredje, vendar je pogosto na žalost zmanipulirana in ne služi gradnji miru, občestva, dialoga, spoštovanja, sodelovanja, bratstva, izgradnji naroda, temveč podpihovanju razdora in sovraštva.

Sredi teh senc je zanimivo opazovati, kako filozofija, ki navdihuje organizacijo indonezijske države, kaže modrost in ravnovesje. V zvezi s tem se sklicujem na besede svetega Janeza Pavla II. med njegovim obiskom te palače leta 1989. Med drugim je dejal: »S priznavanjem prisotnosti legitimne raznolikosti, s spoštovanjem človekovih in političnih pravic vseh državljanov ter s spodbujanjem rasti narodne enotnosti, ki temelji na strpnosti in spoštovanju drugih, postavljate temelje tiste pravične in mirne družbe, ki si jo vsi Indonezijci želijo zase in jo želijo prenesti na svoje otroke« (Govor predsedniku Republike Indonezije in oblastem, Džakarta, 9. oktober 1989).

Četudi zgoraj navedena vodilna načela v zgodovinskih dogodkih včasih niso bila dovolj močna, da bi se uveljavila v vseh okoliščinah, ostajajo veljavna in zanesljiva kot svetilnik, ki kaže smer in opozarja na najnevarnejše napake, ki se jim je treba izogniti.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, upam, da bo vsak v svojem vsakdanjem delovanju lahko črpal navdih iz teh načel in jih uporabil pri običajnem opravljanju svojih dolžnosti, kajti opus justitiae pax, mir je sad pravičnosti. Harmonija je namreč dosežena, kadar se vsak ne zavzema le za svoje interese in svoj pogled, temveč za dobro vseh gradi mostove, spodbuja dogovore in sinergije, združuje moči, da bi premagal vse oblike moralne, gospodarske in družbene revščine ter spodbujal mir in slogo.

Dragi bratje in sestre, nadaljujte svojo pot, ki tako lepa in pravilna. Blagoslavljam ves narods: Bog blagoslovi Indonezijo z mirom, da bo gradila prihodnost, polno upanja. Bog blagoslovi vse vas!