Papež: Belgija, most za vzpostavljanje miru in spomin evropske celine

Vatican News

Srečanje s predstavniki belgijskih oblasti in civilne družbe, 27. septembra 2024, je potekalo na gradu Laeken v Bruslju, kjer se je papež najprej sestal z belgijskim kraljem Filipom in premierjem Alexandrom De Croojem. Takoj na začetku svojega govora je izrazil veselje ob obisku Belgije. »Ko človek pomisli na to državo, se mu hkrati zdi majhna in velika, zahodna in hkrati osrednja država, kot da bi bila utripajoče srce velikanskega organizma,« je dejal in o Belgiji govoril kot mostu in spominu evropske celine.

Idealen kraj za začetek obnove Evrope

Papež Frančišek je spomnil na posebno zgodovino Belgije, ki geografsko sicer ni velika država, a zaradi njene posebne zgodovine so »takoj po koncu druge svetovne vojne utrujeni in izčrpani evropski narodi, ki so začeli resno pot pomiritve, sodelovanja in povezovanja, na Belgijo gledali kot na naravni sedež glavnih evropskih institucij«. Ker se je nahajala na »prelomni črti med germanskim in latinskim svetom« ter mejila na Francijo in Nemčijo, ki sta najbolj utelešali nacionalistične antiteze kot vzrok konflikta, se je zdela »idealen kraj, skorajda sinteza Evrope, od koder je bilo mogoče začeti njeno fizično, moralno in duhovno obnovo«.

»Lahko bi rekli, da je Belgija most: med celino in Britanskim otočjem, med germanskim in francoskim območjem, med jugom in severom Evrope. Most, ki omogoča, da se soglasje razširi in spori umaknejo. Most, kjer se vsak človek s svojim jezikom, miselnostjo in prepričanji sreča z drugim in si za način vzpostavljanja odnosov izbere govor, dialog in medsebojno podelitev. Prostor, kjer se človek nauči, da njegova identiteta ni idol ali ovira, temveč gostoljuben prostor, od koder lahko odide in kamor se lahko vrne, kjer lahko spodbuja veljavne izmenjave in skupaj išče nova ravnovesja ter gradi nove sinteze. Belgija je most, ki pospešuje trgovino, vzpostavlja komunikacijo in spodbuja dialog med civilizacijami. Most, ki je nepogrešljiv pri vzpostavljanju miru in zavračanju vojne.«

Belgija in evropski spomin

Po papeževih besedah tako razumemo, kako velika je mala Belgija: »Razumemo, kako jo Evropa potrebuje, da se spomni na svojo zgodovino, ki jo sestavljajo narodi in kulture, katedrale in univerze, dosežki človeške iznajdljivosti, pa tudi številne vojne in želja po prevladi, ki je včasih prerasla v kolonializem in izkoriščanje.«

»Evropa potrebuje Belgijo, da bi nadaljevala pot miru in bratstva med narodi, ki jo sestavljajo,« je poudaril Frančišek. Belgija opominja vse druge države, da »ko na podlagi najrazličnejših in nevzdržnih izgovorov ne spoštujemo več meja in pogodb ter orožju pustimo pravico, da ustvarja pravo in spodkopava veljavno zakonodajo, odpremo Pandorino skrinjico in vsi vetrovi začnejo silovito pihati, tresejo hišo in grozijo, da jo bodo uničili«. »Mislim, da ima Belgija v tem zgodovinskem trenutku zelo pomembno vlogo. Blizu smo skoraj svetovni vojni.«

Sloga in mir namreč ne pomenita zmage, ki je dosežena enkrat za vselej, ampak sta stalna naloga in poslanstvo, ki ju je treba gojiti ter zanju skrbeti vztrajno in potrpežljivo. »Ko se človek neha spominjati preteklosti in se iz nje več ne uči, pridobi zaskrbljujočo sposobnost, da znova pade, tudi potem ko so se je končno dvignil, ter pozabi na trpljenje in grozljivo ceno, ki so jo plačale prejšnje generacije,« je izpostavil papež in dodal, da je v tem smislu Belgija še kako dragocena za spomin evropske celine. »Zagotavlja namreč neizpodbitne argumente za razvoj stalnega in pravočasnega kulturnega, družbenega in političnega delovanja, ki bo pogumno in hkrati preudarno ter bo izključevalo prihodnost, v kateri bi ideja in praksa vojne ponovno postali realna možnost s katastrofalnimi posledicami.«

Odpreti se življenju in upanju

Zgodovina, ki je magistra vitae in se je pogosto ne posluša, iz Belgije »poziva Evropo, naj se vrne na svojo pot, naj ponovno odkrije svoj pravi obraz, naj ponovno vlaga v prihodnost in se odpre življenju in upanju, da bi tako premaga demografsko zimo in vojni pekel«, so se glasile papeževe besede.

»Katoliška Cerkev – kot je poudaril – želi biti navzočnost, ki s pričevanjem svoje vere v Kristusa Vstalega ponuja ljudem, družinam, družbam in državam starodavno in vedno novo upanje; navzočnost, ki vsem pomaga, da se spoprimejo z izzivi in preizkušnjami, brez lahkotnega navdušenja in mračnega pesimizma, ampak z gotovostjo, da ima človek, ki ga Bog ljubi, večno poklicanost k miru in dobremu ter ni namenjen razkroju in niču.«

Cerkev – sveta in grešna

»S pogledom, uprtim v Jezusa, se Cerkev vedno prepoznava kot učenka, ki s strahom in trepetom sledi svojemu Učitelju, saj se zaveda, da je sveta, v kolikor jo je On ustvaril, hkrati pa je krhka in pomanjkljiva v svojih članih ter nikoli povsem primerna za nalogo, ki ji je zaupana in ki jo vedno presega,« pri čemer je dodal, da je Cerkev sveta, a obenem tudi grešna.

Oznanja novico, ki lahko napolni srca z veseljem, s karitativnimi deli in mnogimi pričevanji ljubezni do bližnjega pa poskuša ponuditi konkretna znamenja in dokaze za ljubezen, ki jo spodbuja. »Vendar pa – je nadaljeval Frančišek – živi v konkretnosti kultur in miselnosti določene dobe, ki jo pomaga oblikovati ali pa ji včasih na neki način podleže; in vedno ne razume in ne živi evangeljskega sporočila v njegovi čistosti in popolnosti. Cerkev je grešnica, je svetnica in grešnica.«

Zlorabe v Cerkvi. Sramota, prositi moramo za odpuščanje.

Papež je pri tem spregovoril o primerih zlorab, o čemer sta med srečanjem govorila tudi belgijski premier in kralj. »Cerkev živi v tem večnem sobivanju svetosti in greha, svetlobe in sence, pogosto z rezultati velike velikodušnosti in čudovite predanosti, včasih pa na žalost s pojavom bolečih proti-pričevanj. V mislih imam dramatične dogodke v zvezi z zlorabami mladoletnih oseb, nadlogo, s katero se Cerkev odločno spoprijema, tako da prisluhne ranjenim in jih spremlja ter izvaja celovit preventivni program po vsem svetu.«

»Bratje in sestre, to je sramota!« je dejal Frančišek. »Sramota, ki jo moramo danes vsi vzeti v roke, prositi za odpuščanje in rešiti problem: sramota zlorab, zlorab mladoletnih. Mi pomislimo na čas svetih nedolžnih otrok in rečemo: „Oh, kakšna tragedija, kaj je storil kralj Herod.“ Toda danes je v sami Cerkvi ta zločin in Cerkev se ga mora sramovati in prositi za odpuščanje ter s krščansko ponižnostjo poskušati rešiti to situacijo. In storiti vse, da se to ne bi več ponovilo ... V Cerkvi moramo prositi za odpuščanje ... To je naša sramota in naše ponižanje.«

Prisilne posvojitve

Papež pa je prav tako spregovoril o pojavi prisilnih posvojitev v Belgiji, do katerih je prihajalo v petdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. »V teh kočljivih zgodbah se je grenak sad kaznivega dejanja in zločina pomešal z nečim, kar je bil žal rezultat miselnosti, razširjene v vseh družbenih slojih, tako da so tisti, ki so ravnali v skladu z njo, mirne vesti verjeli, da delajo dobro otroku in materi. Pogosto so družina in drugi družbeni akterji, vključno s Cerkvijo, menili, da je za odpravo negativne stigme, ki je v tistih časih žal prizadela neporočeno mater, v dobro obeh, matere in otroka, bolje, da se ta posvoji. Bili so celo primeri, ko nekatere ženske niso imele možnosti izbire, ali naj otroka obdržijo ali dajo v posvojitev.«

Sveti oče je dejal, da »kot naslednik apostola Petra« prosi Gospoda, da bi »Cerkev v sebi vedno našla moč, da razjasni stvari in se ne prilagaja prevladujoči kulturi, tudi kadar ta – z manipulacijo – uporablja vrednote, ki izhajajo iz evangelija, vendar iz njih potegne neupravičene sklepe, ki imajo težke posledice trpljenja in izključevanja«.

»Molim, da bi se voditelji narodov ob pogledu na Belgijo in njeno zgodovino znali iz nje kaj naučiti in tako svojim narodom prihranili neskončne nesreče in žalost. Molim, da bi državniki znali prevzeti odgovornost, tveganje in čast miru ter da bi znali preprečiti nevarnost, sramoto in nesmiselnost vojne. Molim, da bi se bali sodbe vesti, sodbe zgodovine in Boga ter bi spremenili svoje oči in srca ter na prvo mesto vedno postavili skupno dobro.«