Sveti oče: Če pravičnost ne brani človekovega dostojanstva, ostaja mrtva črka
Vatican News
Papež uvodoma zapiše, da Panhispanski pravni slovar tranzicijsko pravičnost opredeljuje kot »sklop pravnih in političnih ukrepov, sprejetih po konfliktu ali zatiranju, v katerem je prišlo do množičnih kršitev človekovih pravic, z namenom spodbujanja sprave in demokracije; vključuje kazenske postopke, komisijo za resnico, programe odškodnin in institucionalne reforme«.
Po besedah papeža Frančiška nas to, kar se naučimo iz preteklosti, in razmislek o izkušnjah, ki so zelo pogosto tudi boleče, vabi, »da bi zagotovili koherentne in smiselne odgovore na sedanje izzive ter iskali mehanizme, ki bodo utrjevali napredek na poti miru, svobode in pravičnosti«. Sveti oče zatem spomni na to, kar se je zgodilo med prvimi Kolumbovimi potovanji v Ameriko, ko je kraljica Izabela Kastiljska izvedela, da so domorodce prodajali kot sužnje. »Če sledimo zgornji definiciji, imamo situacijo konflikta in zatiranja, v kateri je prišlo do množične kršitve človekovih pravic, ter takojšnjega sklopa ukrepov, ki jih je sprejela krona in ki so postali zametek naših sodobnih deklaracij o človekovih pravicah,« zapiše sveti oče ter doda, da lahko iz tega primera izluščimo nekaj spoznanj, ki jih razloži v nadaljevanju sporočila.
»Prvič, zgodovina se ne vrača nazaj, tako v našem primeru kot v boleči zgodovini številnih držav, zato moramo graditi izhajajoč iz teh situacij, ne da bi se slepili, da bo vse tako kot prej. Ameriki in Evropi je bilo namenjeno, da sta se srečali. Zato morajo tovrstni dogodki, tudi če se jih razume kot hude krize, obroditi sad, za to pa smo odgovorni kot ljudje. Res je, da obstajajo situacije, v katerih se zdi, da nasilje nima opravičila, toda naj gre za revolucijo, spremembo režima ali invazijo, se ne moremo zgolj pritoževati, kar je sicer prav, a nekoristno – "ne bi smelo biti tako" –, ampak se moramo s temi izzivi soočiti na dodelan način, saj je edinost nad konfliktom (prim. apostolska spodbuda Evangelii gaudium, št. 228)«.
Drugi nauk je po papeževih besedah takojšen odziv. »Moč zakona, ki ga predstavlja kraljica Izabela, ne samo kot politična avtoriteta, temveč tudi kot moralna vest osebe, ki se je zavedala, da bo morala za svoja dejanja odgovarjati Bogu, narekuje pogumne, inovativne in odločne rešitve, ki gredo v bistvo resnice o človeku, o njegovem dostojanstvu; reparacijske reforme – celo na lastne stroške je osvobodila sužnje – in institucionalne reforme – prepovedala je suženjstvo ter zahtevala dejavno in celovito spoštovanje temeljnih pravic žrtev.«
Nadalje sveti oče omeni še tretji nauk, ki je »najtežji, vendar pa zato ni brez upanja: dejansko in konkretno izvajanje teh določb ne bo vedno lahko, niti ga ne bo spodbujal tako vzvišen duh. Čeprav je Izabela na papirju naredila ogromen korak v odnosih med obema ljudstvoma, in je velikodušno, čeprav enostransko, novim ljudstvom ponudila vse, kar je s svojega položaja mogla, da bi ustvarila prostor za integracijo, so napetosti vedno obstajale. Vendar pa nas ta realnost prav tako uči, da lahko pogodba, podpis, zakon ostanejo mrtva črka na papirju, če se ne zagotovijo sredstva, da bi z resnostjo, razsodnostjo in potrpežljivostjo ne le besedilo, ampak tudi duh, ki ga oživlja, prodrl do tistih, ki jim je namenjen«.
Ob koncu sporočila papež Frančišek izrazi upanje, da bo navzočim spomin na preteklost, o katerem je pisal, lahko služil. Zaželi jim, naj bodo pogumni in odločni ter se močno zanašajo na Boga – kot bi jim gotovo svetovala Izabela –, da bodo »uresničevali pravičnost, odpirali poti razumevanja in bratstva ter ustvarjali nove prostore za integracijo in izgradili to čudovito deželo, ki ni utopija, ampak odgovornost«.
