Papež med homilijo v Džakarti: Ne glej svojih praznih mrež, glej Jezusa!

Vatican News

Srečanje z Jezusom nas vabi, da bi živeli dve drži, ki sta temeljni in nam omogočata, da postanemo njegovi učenci. Prva drža: poslušati Besedo, druga drža: živeti Besedo. Najprej poslušati, ker vse izhaja iz poslušanja, iz tega, da se odpremo Njemu, da sprejmemo dragoceni dar njegovega prijateljstva. Potem pa je pomembno živeti prejeto Besedo, da ne bi bili poslušalci, ki sami sebe varajo (prim. Jak 1,22); da ne bi poslušali samo z ušesi, ne da bi seme Besede padlo v srce in spremenilo naš način razmišljanja, čutenja, delovanja: to ni dobro. Beseda, ki nam je podarjena in ki jo poslušamo, želi postati življenje, preoblikovati življenje, se utelesiti v našem življenju.

Ti dve bistveni drži, poslušati Besedo in živeti Besedo, lahko zremo v evangeliju, ki je bil pravkar prebran.
Predvsem poslušati Besedo. Evangelist pripoveduje, da se je k Jezusu zgrinjalo veliko ljudi ter da je »množica pritiskala nanj, da bi poslušala Božjo besedo« (prim. Lk 5,1). Iščejo Njega, žejni in lačni so Gospodove Besede in jo slišijo odmevati v Jezusovih besedah. Ta prizor, ki se v evangeliju velikokrat ponovi, nam torej pravi, da človekovo srce vedno išče resnico, ki more nasititi in potešiti njegovo željo po sreči; da se ne moremo zadovoljiti samo s človeškimi besedami ali z merili tega sveta, z zemeljskimi sodbami; vedno potrebujemo luč, ki prihaja od zgoraj, da bi razsvetlila naše korake; potrebujemo živo vodo, ki bi odžejala puščave duše; potrebujemo tolažbo, ki ne razočara, ker prihaja iz nebes in ne iz minljivih stvari tega sveta. Sredi omotičnosti in nečimrnosti človeških besed, bratje in sestre, je potrebna Božja beseda: edina, ki je kompas na naši poti; edina, ki nas sredi tolikih ran in zmedenosti lahko ponovno privede k pristnemu smislu življenja.

Bratje in sestre, ne pozabimo tega: prva naloga učenca – mi vsi smo učenci – ni ta, da si nadene obleko na zunaj popolne pobožnosti, da dela izredne stvari ali se loteva velikopoteznih podvigov. Ne, prvi korak je v tem, da znamo prisluhniti edini Besedi, ki rešuje, Jezusovi besedi. Kot lahko vidimo v evangeljskem prizoru, ko Učitelj stopi v Petrov čoln, da bi se nekoliko oddaljil od obale in tako lažje pridigal ljudem (prim. Lk 5,3). Naše življenje v veri se začne, ko ponižno sprejmemo Jezusa v čoln svojega bivanja, ko mu naredimo prostor, prisluhnemo njegovi Besedi in dopustimo, da nas ta vprašuje, pretresa in spreminja.

Hkrati pa se, bratje in sestre, Gospodova beseda želi konkretno utelesiti v nas: poklicani smo živeti Besedo. Če Besedo samo ponavljamo in je ne živimo, postanemo kot papagaji: jo sicer izrečem, vendar se je ne razume, se je ne živi. Jezus se po tem, ko neha pridigati množicam s čolna, obrne na Petra in ga spodbudi, naj tvega in stavi na to Besedo: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže za lov« (v. 4). Gospodova Beseda ne more ostati lepa abstraktna ideja ali vzbuditi samo trenutna čustva; od nas terja, da spremenimo pogled, da dopustimo, da upodobi naše srce po Kristusovem srcu; Beseda nas poziva, naj pogumno vržemo mreže evangelija sredi morja sveta ter »tvegamo«; da, naj tvegamo in živimo ljubezen, ki nas jo je On prvi učil in živel. Tudi nam, bratje in sestre, Gospod z gorečo močjo svoje Besede naroča, naj odrinemo na globoko, naj se odmaknemo od stoječih bregov slabih navad, strahov in povprečnosti ter si upamo živeti novo življenje. Povprečnost. Povprečnost je všeč hudiču, ker vstopi tja in nas uniči.

Seveda nikoli ne bo manjkalo ovir in izgovorov, da bi rekli ne; vendar pa poglejmo ponovno Petrovo držo: za njim je bila težka noč, v kateri ni ujel ničesar, bil je jezen, utrujen in razočaran; in vendar, namesto da bi ostal ohromljen v tej praznini in blokiran zaradi lastnega neuspeha, reče: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže« (v. 5). Na tvojo besedo bom vrgel mreže. In potem se zgodi nekaj nezaslišanega: čudež, ko se čoln napolni s toliko ribami, da se je skoraj potopil (prim. v. 7).

Bratje in sestre, spričo tolikih nalog v našem vsakdanjem življenju, spričo klica, ki ga vsi čutimo, da bi gradili pravičnejšo družbo, da bi šli naprej po poti miru in dialoga – po poti, ki je bila tukaj v Indoneziji začrtana pred časom –, se lahko včasih čutimo nezadostni, čutimo težo velikega prizadevanja, ki ne prinaša vedno pričakovanih sadov, ali lastnih napak, za katere se zdi, da ustavljajo pot. Toda z enako ponižnostjo in vero kot Peter smo tudi mi povabljeni, da ne ostajamo ujetniki lastnih porazov. Namesto da bi upirali pogled v svoje prazne mreže, glejmo Jezusa in Mu zaupajmo. Ne glej svojih praznih mrež, glej Jezusa! On ti bo pomagal hoditi, On ti bo pomagal, da bo šlo dobro, zaupaj Jezusu! Vedno lahko tvegamo in odrinemo na globoko ter ponovno vržemo mreže, tudi ko smo šli skozi noč neuspeha, čas razočaranja, ko nismo ujeli ničesar. Sedaj naj vsak izmed vas v trenutku tišine pomisli na svoje poraze. [tišina] In ob pogledu na te poraze tvegajmo, pojdimo naprej s pogumom Božje besede.

Sveta Terezija iz Kalkute, katere god obhajamo danes in ki je neutrudno skrbela za najrevnejše ter spodbujala mir in dialog, je rekla: »Ko nimamo ničesar, kar bi dali, mu dajmo ta nič. In ne pozabi: tudi če ne boš ničesar žel, se nikoli ne naveličaj sejati«. Brat in sestra, nikoli se ne naveličaj sejati, saj je to življenje.

To, bratje in sestre, bi rad rekel tudi vam, temu narodu, temu čudovitemu in raznolikemu otočju: ne naveličajte se odriniti na globoko; ne naveličajte se metati mrež; ne naveličajte se sanjati in še naprej graditi civilizacijo miru! Vedno si drznite sanjati bratstvo, ki je resnični zaklad med vami! Spodbujam vas, da na Gospodovo Besedo sejete ljubezen, da z zaupanjem hodite po poti dialoga; da še naprej udejanjate svojo dobroto in prijaznost s svojim značilnim nasmehom. So vam rekli, da ste nasmejano ljudstvo? Prosim, ne izgubite nasmeha in pojdite naprej! In bodite graditelji miru. Bodite graditelji upanja!

To je želja, ki so jo nedavno izrazili škofje te države, in to je želja, ki bi jo rad tudi jaz rad namenil vsemu indonezijskemu ljudstvu: hodite skupaj za dobro družbe in Cerkve! Bodite graditelji upanja. Dobro poslušajte: bodite graditelji upanja! Tistega evangeljskega upanja, ki ne osramoti (prim. Rim 5,5), nikoli ne osramoti, in ki nas odpira za veselje brez konca. Najlepša hvala!