Papež med otroki z motnjami v razvoju: So naši učitelji, učijo nas skrbi
Salvatore Cernuzio – Dili
»Ko Jezus govori o poslednji sodbi, nekaterim reče: “Pridite z mano.” Ne reče: ”Pridite z menoj, ker ste bili krščeni, ker ste bili pri birmi, ker ste se poročili v Cerkvi, ker niste lagali, ker niste kradli ...” Ne! Pravi: ”Pridite z mano, ker ste poskrbeli zame. Zame ste skrbeli.”.«
Gre za besede iz evangelija, ki so jih v torek zjutraj, 10. septembra, drugi dan potovanja papeža Frančiška v Vzhodni Timor, odmevale v Domu Irmãs Alma v Diliju. Tukaj sestre Združenja laiških misijonskih ustanov, ki je bilo ustanovljeno v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Indoneziji, že leta skrbijo za invalidne in hudo bolne otroke. Med polurnim papeževim obiskom so se nasmehi približno petdesetih otrok, ki so obdali papeža, prepletali z ganjenostjo ob papeževi nežnosti do sedemletnega Silvana, ki trpi za zelo resno nevro-motorično boleznijo, ter s solzami, ko je Frančišek ob odhodu pozdravil matere in očete, ki so v naročju držali otroke s hidrocefalusom ali otroke s kognitivnimi motnjami.
Ganjenost ljudi
Strani evangelija, ki so postale meso: s papežem, ganjenim ob trpljenju, pred katerim – kot je že večkrat dejal – so samo solze in nobene razlage. Sveti oče obenem z nasmehom opazuje neustavljiva čustva ljudi z globoko vero, ki se ne ozirajo na varnostne koridorje ali protokole, ampak želijo le dobiti blagoslov Petrovega naslednika.
Tudi danes, tako kot včeraj ob prihodu, so pot od nunciature do Doma Irmãs Alma zaznamovali pasovi ljudi na ulicah, ki so z vzkliki, zastavami, ploskanjem, solzami in veseljem pozdravljali papeški avtomobil. Hiša je bila okrašena s cvetjem, rdečimi preprogami, darili, rožnimi venco, kipi Fatimske Marije.
Pet letna deklica s fokomelijo je skupaj s še dvema deklicama iste starosti v tradicionalnih oblačilih in z majhno krono pozdravila svetega očeta in mu podarila »tais«, tradicionalni timorski šal. Frančišek jo je objel in ji poklonil rožni venec in sladkarije. Nato se je obrnil k svojim sodelavcem: »Ali ni mogoče kaj storiti zanjo? Ali jo lahko operiramo?« je vprašal.
Zakrament ubogih
Gre za neozdravljive bolezni, za katerimi trpi večina teh otrok. Zaradi revščine in pomanjkanja medicinskih sredstev ni bilo mogoče posredovati pri boleznih, ki so ozdravljive med nosečnostjo. Vse, kar nam zdaj ostaja, je ljubezen do teh popolnoma slepih otrok, otrok z avtizmom, fokomelijo, Downovim sindromom in raznimi invalidnostmi.
»Ljubezen, ki spodbuja, gradi in krepi. Jaz to imenujem zakrament ubogih,« je dejal papež v kratkem nagovoru. »Kar najdemo tukaj, je ljubezen.«
Ljubezen, ki je vidna v majhnih gestah, na primer, ko so sestre pomirile otroka, ki je na začetku srečanja začel jokati, ali ko so držale v naročju otroke, ki so zaspali. Ali pa roke na njihovih glavah, ko so jim popravile lase, hitenje za najbolj živahnimi otroki v dvorani, to, da so slepe deklice naučile pesmice v italijanščini ob spremljavi kitare.
Zahvala sestram in otrokom
»Brez ljubezni tega ni mogoče razumeti,« je dejal papež. »Ne moremo razumeti Jezusove ljubezni, če ne začnemo prakticirati ljubezni. Deliti življenje z osebami s posebnimi potrebami, je program, vaš program, program vsakega kristjana.« Zahvalil se je sestram in sodelavcem za vse, kar počnejo, zahvalil pa se je tudi otrokom in mladim, ki »se pustijo negovati Bogu« in »o tem pričujejo«.
»Oni učijo nas, kako moramo Bogu pustiti, da nas neguje. Pustiti, da nas neguje Bog, ne pa neke ideje ali projekti ali kaprice. Pustiti se negovati Bogu. Oni so naši učitelji. Hvala vam za to.«
Tiho pričevanje malega Silvana
Papež je v središče sobe poklical sedemletnega Silvana, ki je spal v otroškem vozičku. Pobožal ga je in ga opazoval: »Gledam tega otroka. Kako mu je ime? Kaj nas Silvano uči? Uči nas skrbeti: s tem, ko skrbimo zanj, se učimo skrbeti. In če pogledamo njegov obraz, je miren, veder, spi v miru. In tako kot se on prepušča negovanju, se moramo tudi mi naučiti prepustiti negovanju: prepustiti se negovanju Boga, ki nas tako zelo ljubi, prepustiti se negovanju Device, ki je naša Mati.« Papež je zatem povabil k molitvi Zdravamarije.
Podpis v Arcangelov dnevnik
Sledile so pesmi, voščila, darila in pokloni. Arcangelo, 24-letni fant z globokimi rjavimi očmi na invalidskem vozičku, je pozdravil papeža Frančiška s sklenjenimi rokami in mu izroči dva črna usnjena zvezka. Vsak dan si zapisuje svoje misli in razmišljanja. Papeža je prosil za podpis in sveti oče mu je napisal dve posvetili v portugalščini: »Arcangelu, z mojim blagoslovom.«
Mame in očetje s solznimi očmi
Papež Frančišek je pred odhodom Domu Irmãs Alma pustil darilo: kipec Svete družine. »Dobro si oglejte: sveti Jožef skrbi za Devico, Devica pa za Jezusa. Najpomembnejša oseba je tista, ki se pusti najbolj negovati: Jezus. On se pusti oskrbovati Mariji in Jožefu. Ne pozabite naučiti se moramo, da se pustimo negovati, kot sta se pustila negovati onadva.«
Sveti oče se je še podpisal na spominsko ploščo ob 60. obletnici ustanovitve kongregacije Alma, nato pa se je odpravil proti izhodu. Ob avtomobilu so ga pričakali starši s solzami v očeh in velikim trpljenjem ob boleznih svojih otrok. Sveti oče jih je tiho blagoslavljal, brez besedn, le z ganjenostjo srca.
