Papež posvečenim in oznanjajočim: Nadaljujte svoje poslanstvo kot priče poguma, lepote in upanja!
Papež Frančišek
Srečanje s škofi Papue Nove Gvineje in Salomonovih otokov, duhovniki, redovniki, posvečenimi osebami, bogoslovci in katehisti
Dragi bratje in sestre, dober večer!
Vse vas lepo pozdravljam: škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, bogoslovce in katehiste. Predsedniku škofovske konference se zahvaljujem za njegove besede, kakor tudi Jamesu, Grace, sestri Loreni in duhovniku Emmanuelu za njihova pričevanja.
Zadovoljen sem, da sem tukaj, v tej lepi salezijanski cerkvi. Salezijanci znajo dobro delati stvari. Kompliment. In to je škofijsko svetišče, posvečeno Mariji, pomočnici kristjanov. Veste da sem bil krščen v župniji Marije, pomočnice kristjanov v Buenos Airesu. Naziv Maria Ausiliatrice je bil tako ljub sv. Janezu Bosku; Maria Helpim, kakor jo z ljubeznijo kličete tukaj. Ko je leta 1844 Marija navdihnila don Boska, naj v Torinu zgradi cerkev njej v čast, mu je dala tole obljubo: »To je moj dom, od tod moja slava.« To se pravi, da mu je Marija obljubila, da bodo sledile velike milosti, če bo imel pogum za začetek gradnje tega svetišča. In tako se je zgodilo: cerkev je bila zgrajena – in je čudovita, toda lepša je tista v Buenos Airesu – in je postala središče širjenja evangelija, vzgoje mladih in dejavne ljubezni, postala je oporna točka za mnoge ljudi.
Tako je lahko čudovito svetišče, v katerem se nahajamo in ki se navdihuje pri tej zgodbi, simbol tudi za nas, zlasti v povezavi s tremi vidiki naše krščanske in misijonske poti, kot so poudarila pričevanja, ki smo jih poslušali: pogum začeti, lepota, da smo tukaj in upanje za rast. Tri: pogum začeti, lepota, da smo tukaj in upanje za rast.
Prvič: pogum začeti. Graditelji te cerkve so podvig začeli z velikim dejanjem vere, ki je prineslo svoje sadove, ki pa je bilo mogoče samo po zaslugi tolikih drugih pogumnih začetkov tistih, ki so bili pred njimi. Misijonarji so v to deželo prišli v začetku 20. stol. in prvi koraki njihovega dela niso bili lahki; nekateri poskusi so celo spodleteli. Vendar se niso vdali. Z veliko vero in z apostolsko gorečnostjo so nadaljevali z oznanjevanjem evangelija in služenjem bratom, pri čemer so z velikimi žrtvami večkrat ponovno začeli tam, kjer niso imeli uspeha.
Na to nas spominjajo ta okna, ki jih sedaj ne vidimo, ker je noč, skozi katera se nam luč sonca smeje v obrazih svetnikov: žensk in moških različnega porekla, povezanih z zgodovino vaše skupnosti: Petra Chanela, prvega mučenca Oceanije, Janeza Mazzucconija in Petra To Rota, mučencev Nove Gvineje, in potem Terezije iz Kalkute, Janeza Pavla II., Mary McKillop, Marije Goretti, Laure Vicuña, Zaffirina Namuncurà, Frančiška Saleškega, Janeza Boska, Marije Dominike Mazarello. Vsi bratje in sestre, ki so na različne načine in v različnih časih velikokrat začeli in znova začeli dela in poti, prispevali k prinašanju evangelija med vas, s pisanim bogastvom karizem in spodbujeni od istega Duha ter iste Kristusove ljubezni (prim. 1 Kor 12,4-7; 2 Kor 5,14). Prav po njihovi zaslugi, po zaslugi njihovih »odhodov« in »ponovnih odhodov«. Misijonarji so moški in ženske »odhodov« in če se vrnejo »ponovnih odhodov«. Življenje misijonarjev je odhod in ponovni odhod. Danes smo tukaj – zaradi njih smo tukaj – in gremo, kljub izzivom, ki jih prav tako ne manjka, brez strahu naprej, vedoč da nismo sami. Gospod je, ki deluje v nas in z nami (prim. Gal 2,20), ko nas tako kot njih napravlja za orodje njegove milosti (prim. 1 Pt 4,10). To je naša poklicanost, da smo orodje.
In v zvezi s tem, tudi v luči tega, kar smo slišali, bi vam rad priporočil pomembno pot, kamor morate usmeriti vaše »odhode«: pot na obrobja vaše dežele. Mislim na ljudi, ki pripadajo najbolj zapostavljenim slojem mestnega prebivalstva, kakor tudi na tiste, ki živijo v najbolj oddaljenih in zapuščenih področjih, kjer včasih primanjkuje tudi potrebnih stvari. Pa tudi na bodisi moralno ali telesno odrinjene in ranjene zaradi predsodkov in vraževerja, včasih do te mere, da je v nevarnosti njihovo življenje, kakor sta nam spomnila James in sestra Lorena. Tem bratom in sestram želi Cerkev biti posebno blizu, ker je Jezus v njih navzoč na poseben način (prim. Mt 25,31-40), in kjer je On, naša Glava, tam smo tudi mi, njegovi udje, ki pripadamo istemu telesu, ki je »združeno in spojeno prek vsakršnega podpirajočega veziva« (Ef 4,16). Prosim ne pozabite na bližino, bližino. Najlepše drže Boga so bližina, sočutje in nežnost. Bližina, sočutje, nežnost. Če posvečena, posvečen, duhovnik, škof, strežnik, diakon niso bližnji, niso sočutni in niso nežni, nimajo Jezusovega duha. Ne pozabite to: bližina, sočutje in nežnost.
In to nas pripelje do drugega vidika: lepote, da smo tukaj. Simbolizirano lahko vidimo v školjkah kina, s katerimi je okrašen prezbiterij te cerkve, in ki so znamenje blaginje. Spominjajo nas, da smo za Očetove oči tukaj najlepši zaklad mi, zbrani okrog Jezusa, pod Marijinim plaščem, duhovno združeni z vsemi brati in sestrami, ki nam jih je Gospod zaupal, in ki ne morejo biti tukaj, goreči od želje, da bi ves svet mogel spoznati evangelij in deliti z nami moč te luči.
James je vprašal, kako mladim prenesti navdušenje poslanstva. Ne mislim, da za to obstajajo »tehnike«. Preverjen način pa je ravno v tem, da gojimo in z njimi delimo svoje veselje biti Cerkev (prim. Benedikt XVI., Homilija pri otvoritveni maši 5. generalne konference latinskoameriških in karibskih škofov, Aparecida, 13. maja 2007). To je rekel Benedikt XVI.: »da gojimo in z njimi delimo svoje veselje biti Cerkev«, Cerkev, ki je gostoljubna hiša iz živih kamnov, izbranih in dragocenih, ki jih je Gospod postavil drugega ob drugega in jih zacementiral s svojo ljubeznijo (prim. 1 Pt 2,4-5). Tako, kot nas je opomnila Grace, ko je spomnila na izkušnjo sinode, da se med seboj cenimo in spoštujemo ter se postavimo v službo drug drugega, da lahko njim in vsakomur, ki nas sreča pokažemo, kako lepo je skupaj hoditi za Jezusom in oznanjati njegov evangelij. Lepote, da smo tukaj, torej ne doživljamo toliko ob velikih dogodkih in trenutkih uspeha, kot v zvestobi in ljubezni, s katerima si vsak dan prizadevamo za skupno rast.
In tako smo prišli do tretjega in zadnjega vidika: upanja za rast. V tej cerkvi je zanimiva »kateheza v podobah« o prehodu čez Rdeče morje, z liki Abrahama, Izaka in Mojzesa. Gre za očake, ki so postali rodovitni iz vere, ki so zaradi tega, ker so verovali, prejeli v dar nešteto potomstvo (prim. 1 Mz 15,5; 26,3-5; 2 Mz 32,7-14). In to je pomembno znamenje, ker spodbuja tudi nas danes, da zaupamo v rodovitnost svojega apostolata in še naprej mečemo majna semena dobrega v brazde sveta. Zdijo se majcena, kot gorčično zrno, toda če zaupamo in jih ne nehamo raztresati, bodo po Božji milosti vzkalila in obrodila obilno letino (prim. Mt 13,3-9) ter dala drevesa, ki bodo lahko sprejela ptice neba (prim. Mr 4,30-32). To pravi sv. Pavel, ko nas spominja, da rast tega, kar mi sejemo, ni naše delo, ampak je Gospodovo (prim. 1 Kor 3,7). To uči tudi mati Cerkev, ko poudarja, da je tudi po naših naporih Bog tisti, ki poskrbi, »da prihaja njegovo kraljestvo na zemljo« (2. vatikanski koncil, Odlok Ad gentes, 42). Zato še naprej potrpežljivo evangeliziramo, ne da bi dovolili, da bi nam težave in nerazumevanja vzeli pogum, tudi takrat, kadar se pojavijo tam, kjer bi jih najmanj želeli srečati: na primer v družini, kot smo slišali.
Dragi bratje in sestre, skupaj se zahvalimo Gospodu za to, kako evangelij poganja korenine in se širi na Papui Novi Gvineji in na Salomonovih otokih. Nadaljujte tako svoje poslanstvo, kot priče poguma, lepote in upanja! In ne pozabite sloga Boga, ki je: bližina, sočutje in nežnost. Vedno hodite naprej s tem Gospodovim slogom. Zahvaljujem se vam za vse, kar delate. Vse iz srca blagoslavljam in vas prosim, da ne pozabite moliti zame, ker to potrebujem. Hvala. Toda molite v mojo korist, ne proti.
