Papež v Luksemburgu: Slediti duhovnim vrednotam, da ne bi ponovili napak iz preteklosti

Vatican News

Papež je izpostavil pomembno vlogo Luksemburga pri izgradnji »združene in enotne Evrope« ter njegovo »trdno demokratično strukturo, ki varuje dostojanstvo človeka in njegove temeljne svoboščine«. Poudaril je, da »morajo vsakdanje življenje narodov in njihovih voditeljev voditi visoke in globoke duhovne vrednote, ki preprečujejo norost razuma in neodgovorno vračanje k istim napakam kot v preteklosti«. Luksemburg lahko vsem pokaže prednost, ki jo imajo mir, integracija migrantov in sodelovanje med narodi pred grozotami vojne, izključevanjem migrantov ter posledicami zaostrovanja stališč in iskanja zgolj lastnih interesov.

Prizadevanje za združeno in enotno Evropo

»Luksemburg se je zaradi svoje posebne geografske lege na meji različnih jezikovnih in kulturnih območij pogosto znašel na križišču najpomembnejših evropskih zgodovinskih dogodkov; v prvi polovici prejšnjega stoletja je dvakrat doživel invazijo ter odvzem svobode in neodvisnosti,« je papež Frančišek začel svoj govor, namenjen predstavnikom oblasti in civilne družbe ter diplomatskemu zboru. Dodal je, da se Luksemburg »od konca druge svetovne vojne dalje odlikuje po svojem prizadevanju za združeno in enotno Evropo, v kateri bi vsaka država, naj bo velika ali majhna, imela svojo lastno vlogo, pri čemer bi se končno opustile delitve, nasprotovanja in vojne, ki jih povzročajo pretirani nacionalizmi in škodljive ideologije. Ideologije so vedno sovražnice demokracije.«

Papež Frančišek in luksemburški predsednik vlade Luc Frieden

Obmejni kraji, ki kažejo poti k miru

Prav tako je treba priznati – je izpostavil Frančišek –, da »so, kadar prevlada logika spora in nasilnega nasprotovanja, kraji, ki ležijo na meji med sprtimi silami močno vpleteni. Ko pa duhovi končno ponovno odkrijejo poti modrosti, nasprotovanje pa zamenja sodelovanje, postanejo prav ti kraji najprimernejši za to, da ne le simbolično nakažejo potrebe novega obdobja miru in poti, ki jim je treba slediti.«

Luksemburg pri tem ni izjema. Je namreč država ustanoviteljica Evropske unije in skupnosti, ki so bile pred njo, ter sedež številnih evropskih institucij, vključno s Sodiščem Evropske unije, Računskim sodiščem in Evropsko investicijsko banko.

V središču trdne demokratične strukture sta oseba in skupno dobro

Sveti oče je izpostavil, da je »trdna demokratična struktura« Luksemburga, ki »varuje dostojanstvo človeka in njegove temeljne svoboščine«, nujen pogoj za tako pomembno vlogo v celinskem kontekstu.

»Dejansko ni velikost ozemlja ali število prebivalcev nujni pogoj, da lahko država igra pomembno vlogo na mednarodnem prizorišču ali da postane glavno središče na gospodarski in finančni ravni. Pač pa je to potrpežljiva izgradnja institucij in zakonov, ki s preudarnim urejanjem življenja državljanov – v skladu z merili pravičnosti in spoštovanja pravne države – v središče postavljajo osebo in skupno dobro ter preprečujejo in odpravljajo nevarnosti diskriminacije in izključevanja.«

Poziv k solidarnim odnosom med narodi

Navedel je še vedno aktualne besede svetega Janeza Pavla II., ki jih je izrekel v Luksemburgu leta 1985: »Vaša država ostaja zvesta svoji poklicanosti, da je na tem pomembnem križišču civilizacij kraj intenzivnih izmenjav in sodelovanja med vedno večjim številom držav. Srčno upam, da bo ta želja po solidarnosti vedno bolj združevala nacionalne skupnosti in se razširila na vse narode sveta, zlasti na najrevnejše (Luksemburg, 15. maj 1985).« Frančišek je pri tem ponovno pozval »k vzpostavitvi solidarnih odnosov med narodi«, da bi lahko »vsi postali udeleženci in protagonisti urejenega projekta celostnega razvoja«.

Bogastvo je odgovornost

Značilnosti takšnega napredka in poti, ki do njega vodijo, pa nakazuje družbeni nauk Cerkve. Papež se je na tem področju – kot je dejal – poglobil v dve pomembni temi: skrb za stvarstvo in bratstvo.

»Da bi razvoj bil pristen in celosten, ne sme pleniti in uničevati našega skupnega doma in ne sme puščati na obrobju ljudstev ali družbenih skupin. Bogastvo – tega ne pozabimo – je odgovornost. Zato prosim, da smo vedno pozorni in ne zanemarjamo najbolj prikrajšanih narodov, ampak jim pomagamo, da se dvignejo iz obubožanih razmer. To je ena glavnih poti, da se zmanjša število tistih, ki so se prisiljeni izseliti, pogosto v nečloveških in nevarnih razmerah. Naj bo Luksemburg s svojo posebno zgodovino ter prav tako posebno geografsko lego, kjer je malo manj kot polovica prebivalcev iz drugih delov Evrope in sveta, v pomoč in zgled pri kazanju poti naprej pri sprejemanju in vključevanju migrantov in beguncev. In vi ste tukaj zgled.«

Voditi nas morajo visoke in globoke duhovne vrednote

Žal pa je – je nadaljeval sveti oče – tudi na evropski celini mogoče opaziti, da se ponovno pojavljajo nesoglasja in sovražnosti, ki namesto da bi se reševala na podlagi medsebojne dobre volje, pogajanj in diplomatskega dela, se spremenijo v odprto sovraštvo, ki mu sledita uničenje in smrt.

»Zdi se, da človeško srce ne zna vedno varovati spomina in občasno zablodi ter se vrne na tragične poti vojne. Da bi ozdravili to nevarno sklerozo, zaradi katere narodi hudo zbolevajo in tvegajo, da se bodo zapletli v dogajanja z ogromno človeško ceno ter ponovili nekoristne poboje, moramo pogled usmeriti navzgor, vsakdanje življenje narodov in njihovih voditeljev morajo voditi visoke in globoke duhovne vrednote. Te vrednote bodo preprečile norost razuma in neodgovorno vračanje k istim napakam kot v preteklosti, ki jih še bolj poostri večja tehnična moč, ki jo zdaj uporabljajo ljudje. Luksemburg je prav v središču te sposobnosti, da vzpostavi prijateljstvo in zaobide te poti. Rekel bi, da je to vaša poklicanost.«

Evangelij Jezusa Kristusa

Papež Frančišek je zatrdil, da je kot naslednik apostola Petra in v imenu Cerkve prišel, da pričuje, da je »ta življenjska moč, ta vedno nova sila osebne in družbene prenove« evangelij – zaradi njega »najdemo naklonjenost med vsemi narodi, med vsemi ljudstvi: naklonjenost, enako čutenje, enako trpljenje«.

»Evangelij Jezusa Kristusa, ki je edini zmožen korenito preoblikovati človeško dušo, jo narediti sposobno delati dobro tudi v najtežjih razmerah, pogasiti sovraštvo in spraviti sprte strani. Naj vsi, vsak moški in vsaka ženska, v polni svobodi spoznajo evangelij Jezusa, ki je v svoji Osebi spravil Boga in človeka in ki lahko ozdravi rane človeškega srca, saj ve, kaj je v njem.«

Mir, integracija migrantov in sodelovanje med narodi

»Luksemburg lahko vsem pokaže prednosti miru pred grozotami vojne, prednosti integracije in vlaganj v migrante pred njihovo segregacijo, prednosti sodelovanja med narodi pred zloveščimi posledicami zaostrovanja stališč ter sebičnega in kratkovidnega ali celo nasilnega iskanja lastnih interesov,« so se ob koncu govora glasile papeževe besede. Nujno je namreč treba, da »se tisti, ki so na oblasti, vztrajno in potrpežljivo zavzemajo za poštena pogajanja, da bi rešili nesoglasja in bili pripravljeni poiskati častne kompromise, ki ne škodijo, temveč lahko gradijo varnost in mir za vse«.

V zvezi z geslom obiska v Luksemburgu »Da bi stregel« je sveti oče povedal, da se to neposredno nanaša na poslanstvo »Cerkve, ki jo je Kristus, Gospod, ki je postal služabnik, poslal v svet, kakor je Njega poslal Oče«. »A dovolite, da vas spomnim,« je še dejal papež, »da je to, torej služenje, tudi za vsakega od vas najvišji naziv plemenitosti. Služenje je za vas tudi glavna naloga, slog, ki ga je treba sprejeti vsak dan. Naj vam dobri Gospod podeli, da ga boste vedno opravljali z radostnim in velikodušnim srcem. In tisti, ki nimajo vere, naj delajo za brate, naj delajo za domovino, naj delajo za družbo. To je pot za vse, vedno za skupno dobro!«