Papež: Živim dosledno svojo vero? To, kar počnem v cerkvi, skušam z istim duhom početi zunaj?
Papež Frančišek
Gre za argument, ki je bil zelo priljubljen pri njegovih sodobnikih. V glavnem se ga je povezovalo s spolnjevanjem obredov in pravil obnašanja za preprečevanje kakršnega koli stika s stvarmi ali osebami, ki so jih imeli za nečiste in v primeru, če je do tega prišlo, za odstranitev »madeža«. Šlo je skoraj za obsedenost nekaterih vernikov tistega časa: čistost, nečistost.
Nekateri pismouki in farizeji, ki so obsedeno in strogo spoštovali te predpise, so obsodili Jezusa, da dovoljuje svojim učencem prijemanje hrane z neumitimi rokami (prim. Mr 7,2). Jezus pa je izkoristil to očitanje farizejev njegovim učencem, da bi nam spregovoril o pomenu »čistosti«.
Čistost – pravi Jezus – ni vezana na zunanje obrede, ampak zlasti na notranja nagnjenja. Da bi bili čisti, nič ne pomaga večkratno umivanje rok, če pa se potem gojijo v notranjosti zla čutenja kot pohlep, zavist in napuh, ali slabi nameni kot je zvijača, tatvina, izdaja in bogokletje (prim. Mr 7,21-22). Jezus pritegne pozornost na to, da se varujemo ritualizma, ki ne pomaga rasti v dobrem, še več, včasih lahko pripelje do tega, da zanemarjamo ali celo opravičujemo v sebi in v drugih izbire in drže, ki so nasprotne dejavni ljubezni, ki ranijo dušo in zaprejo srce.
In to, bratje in sestre, je pomembno tudi za nas. Ne more se, na primer priti ven od svete maše in se ustaviti že na prostoru pred cerkvijo ter takoj začeti z zlobnim in neusmiljenim opravljanjem o vsem in o vseh. To opravljanje uničuje srce, uničuje dušo. Tega ne smeš početi. Greš k maši in potem na vhodu počneš te stvari. Gre za zelo slabo stvar. Ali pa se kazati pobožne med molitvijo, potem pa doma z hladnostjo in oddaljenostjo obravnavati svoje domače ali zanemarjati ostarele starše, ki potrebujejo pomoč in družbo (prim. Mr 7,10-13). Gre za dvojno življenje, ki se ga ne sme (živeti). To je to, kar so počeli farizeji. Zunanja čistost brez dobrih drž, drž usmiljenja do drugih. Ali ne sme se biti na videz zelo korektni z vsemi, se morda celo ukvarjati s prostovoljstvom ali opraviti kakšno filantropično gesto, potem pa v notranjosti gojiti sovraštvo do drugih, zaničevati reveže in zadnje ali pa se nepošteno obnašati med svojo službo.
Če delamo tako, se odnos z Bogom skrči na zunanje geste, znotraj pa se ostane neprodušen za očiščujoče delovanje njegove milosti, zadržujoč se pri mislih, sporočilih in obnašanjih, ki so brez ljubezni. Mi smo ustvarjeni za nekaj drugega. Ustvarjeni smo za čistost življenja, za nežnost, za ljubezen.
Vprašajmo se torej: živim dosledno svojo vero, torej to, kar počnem v cerkvi, skušam z istim duhom početi zunaj? S svojimi čustvi, besedami in dejanji ustvarjam v svoji bližini in v spoštovanju bratov to, kar izgovarjam v molitvi? Premislimo to.
Marija, Mati najčistejša, naj nam pomaga napraviti iz našega življenja z občuteno in praktično ljubeznijo bogoslužje, ki bo všeč Bogu (prim. Rim, 12,1).
