Papeževo srečanje s škofi, duhovniki, diakoni, posvečenimi osebami, bogoslovci in katehisti v Džakarti
Papež Frančišek
Spontani posegi svetega očeta Frančiška
Sveti oče po poslušanju nekaterih pričevanj povzame besedo. Katehistinjo, ki je pravkar končala, prosi, naj za trenutek ostane ob njem. »S teboj tukaj spredaj bi vam rad nekaj povedal. Cerkev – na to moramo misliti – vodijo katehisti. Katehisti so tisti, ki gredo naprej, ki gredo naprej. Potem pridejo sestre – takoj za katehisti – potem pridejo duhovniki, škof … Katehisti pa so »na fronti«, so moč Cerkve.
Nekoč mi je na enem od potovanj v Afriko neki predsednik republike dejal, da ga je krstil njegov oče katehist. Vera se prenaša doma. In katehistinje skupaj z mamami in starimi mamami nosijo to vero naprej. Vsem katehistom se lepo zahvaljujem: dobri so, zelo dobri! Hvala!«
Govor svetega očeta Frančiška
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Tukaj so kardinali, škofje, duhovniki, redovnice, laikinje in laiki, so otroci, vendar smo vsi bratje. Ni več pomemben papež, kardinal, škof … Vsi smo bratje. Vsak ima svojo nalogo za rast Božjega ljudstva. Razumemo?
Pozdravljam kardinale, škofe, duhovnike, diakone, redovnice in redovnike, bogoslovce in navzoče katehiste. Predsedniku škofovske konference se zahvaljujem za njegove besede, pa tudi bratom in sestram, ki so z nami podelili svoja pričevanja.
Kot je bilo omenjeno, je geslo, izbrano za ta apostolski obisk, »Vera, bratstvo, sočutje«. Mislim, da so to tri kreposti, ki dobro izražajo tako vašo pot Cerkve kot značaj vašega ljudstva, ki je etnično in kulturno zelo raznoliko, istočasno pa je zanj značilna sonaravna težnja k edinosti in mirnemu sožitju, kakor pričajo tradicionalna načela Pankasile. Skupaj z vami bi rad razmišljal o teh treh besedah.
Prva je vera. Indonezija je velika država, z ogromnim naravnim bogastvom na ravni flore, favne, energetskih virov in surovin, in tako naprej. Tolikšno bogastvo bi se zlahka spremenilo, če bi ga razumevali površno, v razlog za ponos in prevzetnost, če pa nanj gledamo z odprtim umom in srcem, je lahko spomin na Boga, na njegovo prisotnost v kozmosu, v njegovem življenju in v našem življenju, kot nas uči Sveto pismo (prim. 1 Mz 1; Sir 42,15-43,33). Gospod namreč daje vse to. Nobenega centimetra čudovitega indonezijskega ozemlja ni in nobenega od njegovih milijonov prebivalcev, ki ne bi bil Gospodov dar, znamenje njegove zastonjske in prehitevajoče Očetove ljubezni. Če na vse to gledamo s ponižnimi sinovskimi očmi, nam pomaga verovati, priznati, da smo majhni in ljubljeni (prim. Ps 8) in negovati čustva hvaležnosti in odgovornosti.
Agnes nam je spregovorila o tem, o našem odnosu s stvarstvom in z brati, zlasti z najbolj potrebnimi, ki ga moramo živeti osebno in skupnostno, in ga mora zaznamovati spoštovanje, civiliziranost in humanost, zmernost in frančiškanska ljubezen.
Po veri je druga beseda gesla bratstvo. Pesnica dvajsetega stoletja je uporabila zelo lep izraz za opis te drže: napisala je, da biti bratje pomeni ljubiti se med seboj priznavajoč, da smo »različni kot dve kapljici vode.«[1] Lepo! In res je tako. Ni dveh kapljic vode, ki bi bili enaki med seboj, in ni dveh bratov, tudi dvojčkov ne, ki bi bila popolnoma enaka. Živeti bratstvo torej pomeni sprejemati se med seboj priznavajoč enakost v različnosti.
Tudi to je dragocena vrednota indonezijske Cerkve, ki se izraža v odprtosti, s katero stopa v odnose z različnimi stvarnostmi, ki jo sestavljajo in obdajajo na kulturni, etnični, družbeni in verski ravni, ker ceni prispevek vseh, pa tudi velikodušno daje od svojega v vseh kontekstih. To, bratje in sestre, je pomembno, saj oznanjati evangelij ne pomeni vsiljevati ali zoperstavljati svoje vere veri drugih, ne pomeni prozelitizma, pomeni darovati in deliti veselje srečanja s Kristusom (prim. 1 Pt 3,15-17), vedno z velikim spoštovanjem in bratsko naklonjenostjo do vseh. In vabim vas, da vedno ostanete takšni: odprti in prijatelji z vsemi – ta izraz mi je zelo všeč: »z roko v roki«, hoditi tako, kot je dejal don Maxi – preroki občestva, v svetu, kjer se zdi, da namesto tega vedno bolj narašča težnja po medsebojnem razdvajanju, vsiljevanju in izzivanju (prim. Apostolska konstitucija Evangelii gaudium, 67). In glede tega vam želim nekaj povedati: veste, kdo v svetu povzroča največje delitve? Veste, kdo je? Veliki delivec, ki vedno deli, deli … Jezus združuje, ta pa deli. To je hudič. Bodite previdni!
Pomembno je, da poskušamo doseči vsakogar, kakor nas je opozorila s. Rina, z željo, da bi poleg besedil Božje Besede lahko v indonezijščino prevedli tudi nauke Cerkve, da bi postali dostopni čim več ljudem. In to je izpostavil tudi Nikolaj, ko je opisal poslanstvo katehista s podobo »mostu«, ki združuje. To se me je dotaknilo in pomislil sem na čudovit prizor v velikem indonezijskem otočju, tisoči »mostov srca«, ki povezujejo vse otoke, in še več, na milijone takih »mostov«, ki združujejo vse ljudi, ki na njih prebivajo! To je še ena lepa podoba bratstva: ogromna vezenina srčnih niti, ki gredo preko morja, premagajo ovire in objemajo vse različnosti ter iz vseh ustvarjajo »eno samo srce in eno samo dušo« (prim. Apd 4,32). Jezik srca, ne pozabite!
In pridemo do tretje besede: sočutje, ki je zelo povezana z bratstvom. Sočutje pomeni trpeti z drugim, deliti z njim čustva: lepa beseda! Kot namreč vemo, sočutje ne pomeni deliti miloščino bratom in sestram v stiski in gledati nanje zviška, gledati nanje iz svoje varnosti in privilegijev, ampak nasprotno, sočutje pomeni postati blizu drug drugemu, se odpovedati vsemu, kar bi nam moglo preprečiti, da bi se sklonili in zares stopili v stik s tistim, ki je na tleh, ter ga tako dvignili in mu vrnili upanje (prim. Okrožnico Fratelli tutti, 70). In to je pomembno: dotakniti se revščine. Kadar spovedujem, vedno vprašam odrasle osebe: »Daješ miloščino?«, pa mi na splošno rečejo, da jo dajejo, ker so dobri ljudje. Drugo vprašanje pa je: »Ti, kadar daješ miloščino, se dotakneš beračeve roke? Mu pogledaš v oči? Ali pa mu vržeš kovanec od daleč, da se ga ne bi dotaknil? To je nekaj, česar se moramo naučiti vsi: sočutje pomeni trpeti, spremljati tiste, ki trpijo, v njihovih občutkih, jih objeti, jih spremljati. Pa ne le to: pomeni tudi objeti njihove sanje in želje po odrešitvi in pravičnosti, poskrbeti zanje, postati pospeševalci in sodelavci, vključevati tudi druge, razširiti »mreže« in meje v veliki ekspanzivni dinamiki ljubezni (prim. prav tam, 203). In to ne pomeni biti komunist, to pomeni dobrodelnost, pomeni ljubezen.
So ljudje, ki se bojijo sočutja, ker ga smatrajo za slabost – trpeti z drugim je slabost – namesto tega pa povzdigujejo, kot bi bila krepost, zvitosti tistih, ki skrbijo za svoje koristi in se distancirajo od vseh ter ne pustijo, da bi se jih kdorkoli ali karkoli »dotaknilo«, misleč da so tako bolj bistri in svobodni pri doseganju svojih ciljev. Žal se spominjam zelo bogatega človeka, nadvse bogatega v Buenos Airesu, ki pa je imel slabost, da je jemal, jemal, jemal, vedno več denarja. Umrl je in zapustil ogromno dediščino. Veste, kakšne domislice so govorili ljudje? »Ubožec, niso mogli zapreti krste!« Hotel je vzeti vse, pa ni vzel ničesar. Smešno je, a nečesa ne pozabite: hudič vedno vstopi skozi žepe! Res je. Dejstvo, da imamo bogastvo kot varnost je zgrešen način gledanja na stvarnost. Tisto, kar svet poganja naprej, niso obrestni računi – ki običajno končajo z uničenjem stvarstva in delitvijo skupnosti – ampak ljubezen, ki se daruje. To vodi naprej: ljubezen, ki se daruje. In sočutje ne zatemni stvarnega pogleda na življenje, ampak nam nasprotno poskrbi, da bolje vidimo stvari, v luči ljubezni, to je, da poskrbi, da bolje vidimo stvari z očmi srca. To bi rad ponovil, prosim vas, bodite pozorni, ne pozabite: hudič vstopi skozi žep!
Zdi se mi, da portal te stolnice v svojih arhitekturi v marijanskem ključu zelo lepo povzema to, kar smo povedali. Na sredini koničastega loka ga namreč podpira steber, na katerega je postavljen kip Device Marije. Tako nam kaže Božjo Mater najprej kot zgled vere, medtem ko s svojim majhnim »da« (prim. Lk 1,38) podpira celotno zgradbo Cerkve. Zdi se, da njeno krhko telo, naslonjeno na steber, na skalo, ki je Kristus, skupaj z Njim nosi težo celotne konstrukcije, kot da bi govorila, da se ta, ki je sad človeškega dela in genija, ne more vzdrževati sama. Marija se potem prikaže kot podoba bratstva, ko z gesto sredi glavnega portala sprejema vse tiste, ki želijo vstopiti. Je mati, ki sprejema. In končno je tudi ikona sočutja, ko bedi in varuje Božje ljudstvo, ki se z veseljem in bolečinami, napori in upanjem zbira v Očetovi hiši. Je mati sočutja.
Dragi bratje in sestre, ta pogovor bi rad zaključil s tem, kar je na obisku tukaj pred nekaj desetletji sv. Janez Pavel II. rekel škofom, duhovnikom, redovnikom in redovnicam. Navedel je vrstico psalma: »Laetentur insulae multae« - »naj se veselijo nešteti otoki« (Ps 96,1) in povabil svoje poslušalce, naj to uresničijo, ko »pričujejo za veselje vstajenja in dajejo […] življenje , da se bodo tudi daljni otoki lahko »veselili«, ko bodo slišali evangelij, katerega pravi oznanjevalci, učitelji in priče ste vi« (Srečanje s škofi, klerom in redovniki Indonezije, Džakarta, 10. oktobra 1989).
Tudi jaz vam ponavljam to spodbudo in vas opogumljam, da nadaljujete svoje poslanstvo močni v veri, odprti vsem v bratstvu in bližnji vsakemu v sočutju. Močni, odprti in bližnji, z močjo vere. Odprtost za sprejemanje vseh, vseh! Pretrese me evangeljska prilika, ko povabljeni na svatbo niso hoteli priti in niso prišli. Kaj stori Gospod? Postane zagrenjen? Ne, ta človek je nekaj razumel in je poslal svoje služabnike: »Pojdite na križišča cest in pripeljite vse, vse, vse noter. Vsi notri, s tem čudovitim slogom ki je iti naprej z bratstvom, s sočutjem, z edinostjo … Vsi. In mislim na toliko otokov, toliko otokov … In Gospod pravi dobrim ljudem, vam: »Vsi, vsi« - »Toda, Gospod, tisti …« - »Vse, vse.« Gospod celo reče: »dobre in hudobne«, vse!
Tudi jaz ponavljam to spodbudo in vas opogumljam, da nadaljujete svoje poslanstvo močni v veri, odprti vsem v bratstvu in bližnji vsakemu v sočutju. Vera, bratstvo in sočutje. Tri besede, ki vam jih zapuščam, vi pa boste o tem razmislili kasneje. Vera, bratstvo in sočutje. Blagoslavljam vas in se vam zahvaljujem za toliko dobrega, ki ga storite vsak dan na vseh teh lepih otokih! Molim za vas. Molim, vendar vas prosim, da molite zame. In bodite pozorni na nekaj: molite za, ne proti! Hvala.
[1] W. Szymborska, “Nulla due volte accade”, in La gioia di scrivere. Tutte le poesie (1945-2009), Milano, 2009, p. 45.
