Sveti oče: Bodite iskalci in priče resnice! Brez resnice naše življenje izgubi smisel.

Vatican News

Papež se je v govoru univerzitetni skupnosti oprl na nekatere tematike, omenjene v pismu, ki je bilo prebrano med srečanjem. Pismo je sad skupnega dela profesorjev, mladih raziskovalcev in študentov, ki so razpravljali o okrožnici Laudato si’ in obravnavali pet tem: filozofski in teološki izvor podnebne krize, mesto čustev in zavzetosti, vprašanje neenakosti, mesto žensk ter odnos zmernosti in solidarnosti ob soočanju s podnebno krizo.

Upanje je naša odgovornost

Sveti oče se je uvodoma dotaknil teme o prihodnosti in tesnobi. »Vidimo, kako nasilno in arogantno je zlo, ki uničuje okolje in ljudi. Zdi se, da ne pozna zadržkov. Vojna je njegov najbrutalnejši izraz, prav tako korupcija in sodobne oblike suženjstva. Včasih to zlo onesnaži tudi samo religijo, ki postane orodje nadvlade. Toda to je bogokletje. Združitev ljudi z Bogom, ki je odrešujoča Ljubezen, postane suženjstvo. Celo Očetovo ime, ki je razodetje skrbi, postane izraz arogance. Bog je Oče, ne gospodar; je Sin in Brat, ne diktator; je Duh ljubezni, ne oblasti.« Kot je zatrdil, kristjani vemo, da zlo nima zadnje besede, ne zmanjšuje našega prizadevanja, ampak ga celo povečuje: »Upanje je naša odgovornost.«

Krščanstvo in ekologija

Papež je spregovoril o vprašanju povezanosti med krščanstvom in ekologijo ter nakazal tri drže: hvaležnost, poslanstvo in zvestoba.

Hvaležni moramo biti, saj nam je naš skupni dom bil podarjen. Mi nismo gospodarji, ampak smo gostje in romarji na zemlji. Prvi, ki skrbi zanjo, je Bog: najprej za nas skrbi Bog, ki je ustvaril zemljo. »Oče, hvala za zvezdnato nebo in za življenje v tem vesolju!« je dejal papež.

Druga drža je poslanstvo. »Na svetu smo zato, da varujemo njegovo lepoto in ga negujemo v dobro vseh, zlasti potomcev, naslednikov v prihodnosti.« Po papeževih besedah je to »ekološki program« Cerkve. »Noben razvojni načrt ne bo uspešen, če bodo v naši zavesti ostali aroganca, nasilje in rivalstvo. Priti moramo do izvora problema, to je do človeškega srca. Od tod izvira tudi dramatična nujnost ekološkega vprašanja: iz arogantne brezbrižnosti močnih, ki na prvo mesto vedno postavljajo gospodarske interese. Dokler bo tako, bo vsak poziv utišan ali pa bo upoštevan le, če bo primeren za trg. In dokler bo trg na prvem mestu, bo naš skupni dom trpel krivico. Lepota daru zahteva našo odgovornost: smo gostje, ne despotje,« je dejal sveti oče.

Tretja drža je zvestoba Bogu in človeku, ki jo mora upoštevati celostni razvoj. Razvoj se namreč nanaša na vse ljudi in vse vidike njihovega življenja – fizičnega, moralnega, kulturnega in družbenopolitičnega. Prav tako se zoperstavlja vsaki obliki zatiranja in zavračanja. »Cerkev obsoja te zlorabe in si prizadeva zlasti za spreobrnjenje vsakega od svojih članov, nas samih, k pravičnosti in resnici. V tem smislu celostni razvoj nagovarja našo svetost: je poklicanost k pravičnemu in srečnemu življenju za vse.«

Nahajamo se pred izbiro med manipuliranjem narave in gojenjem narave. Začnimo z našo človeško naravo in pomislimo na evgeniko, kibernetične organizme in umetno inteligenco. Izbira med manipuliranjem in gojenjem narave pa se nanaša tudi na naš notranji svet.

Kdo je ženska

Papež Frančišek je v nadaljevanju spregovoril o vlogi ženske v Cerkvi, k čemur nas prav tako vodi razmišljanje o človeški ekologiji. Izpostavil je nasilje in nepravičnost ter ideološke predsodke. »Zato je treba ponovno odkriti izhodišče: kdo je ženska in kdo je Cerkev. Cerkev je Božje ljudstvo in ne multinacionalno podjetje. Ženska je v Božjem ljudstvu hči, sestra, mati. Tako kot sem jaz sin, brat, oče. To so odnosi, ki izražajo to, da smo ustvarjeni po Božji podobi, kot moški in ženska, skupaj, ne ločeno! Dejansko so ženske in moški osebe in ne posamezniki; od začetka so poklicani, da ljubijo in so ljubljeni. Poklicanost, ki je poslanstvo. Od tod tudi prihaja njihova vloga v družbi in Cerkvi.«

»To, kar je značilno za žensko, kar je ženskost, ni določeno s konsenzom ali ideologijami. Dostojanstvo pa je zagotovljeno z izvornim zakonom, ki ni zapisan na papirju, temveč v telesu. Dostojanstvo je neprecenljiva dobrina, je prvotna lastnost, ki je noben človeški zakon ne more dati ali odvzeti. Izhajajoč iz tega skupnega dostojanstva, krščanska kultura v različnih kontekstih vedno znova razvija poklicanost in poslanstvo moškega in ženske ter njuno vzajemno bivanje drug za drugega, v občestvu. Ne eden proti drugemu, v nasprotnih zahtevah, ampak eden za drugega.«

Sveti oče je izpostavil, da se ženska nahaja v središču odrešenjskega dogodka: »Iz Marijinega “da” pride Bog osebno na svet. Ženska je rodovitno sprejemanje, skrb, življenjska predanost. Odprimo oči za številne vsakodnevne primere ljubezni, od prijateljstva do dela, od študija do družbene in cerkvene odgovornosti, od zakonske zveze do materinstva, do devištva za Božje kraljestvo in služenje.«

Kako, zakaj in za koga

Papež se je obrnil na zbrane študente ter dejal, da so tudi oni tukaj, da bi rasli kot ženske in kot moški. »Ste na poti, na kateri se oblikujete kot osebe. Zato vaša izobraževalna pot obsega različna področja: raziskovanje, prijateljstvo, družbeno delovanje, državljansko in politično odgovornost, umetniško izražanje,« je dejal in zatem nakazal tri vidike njihovega izobraževanja: kako študirati, zakaj študirati in za koga študirati.

Kako študirati. Ne obstaja le metoda, ampak tudi slog. Vsak lahko razvije svojega. Dejansko je študij vedno pot do samospoznanja. Obstaja pa tudi skupni slog, ki ga lahko delimo v univerzitetni skupnosti. Osebe študirajo skupaj: s tistimi, ki so študirali pred mano –

 predavatelji, študenti v višjih letnikih –, s tistimi, ki študirajo poleg mene, v učilnici. »Kultura kot skrb zase vključuje medsebojno skrb.«

Zakaj študirati. Obstaja razlog, ki nas žene, in cilj, ki nas privlači. Biti morata dobra, saj je od njiju odvisen smisel študija, usmeritev našega življenja. Včasih študiram, da bi našel določeno delo, na koncu pa živim odvisen od njega. Postanemo “blago”. »Človek ne živi, da bi delal, ampak dela, da bi živel; to je lahko reči, a potrebno je prizadevanje, da bi to dosledno uresničevali.«

Za koga študirati. Zase? Da bi drugim polagali račune? »Študiramo, da bi lahko vzgajali in služili drugim, najprej s kompetencami in verodostojnostjo. Preden se vprašamo, ali študij čemu služi, se zavzemajmo za to, da nekomu služimo. Potem bo univerzitetni naziv potrdil sposobnost za skupno dobro.«

Iščite resnico

Sveti oče je ob koncu spregovoril še o resnici kot najvišji stvarnosti, ki nas razsvetljuje in presega. »Brez resnice naše življenje izgubi smisel. Študij ima smisel, ko išče resnico, in ko jo išče, razume, da smo ustvarjeni za to, da jo najdemo. Resnica se pušča najti: je prijetna, je na razpolago in je velikodušna. Če se odpovemo skupnemu iskanju resnice, študij postane sredstvo moči in nadzora nad drugimi. Ne služi, ampak nadvladuje. Resnica pa nas osvobaja (prim. Jn 8,32). Hočete svobodo? Bodite iskalci in priče resnice! Prizadevajte si biti verodostojni in dosledni v najpreprostejših vsakodnevnih odločitvah. Tako bo ta univerza vsak dan postajala to, kar želi biti, namreč katoliška univerza!«