Sveti oče med homilijo v Bruslju: V Cerkvi ni prostora za zlorabe

Homilija papeža Frančiška

»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje« (Mr 9,42). S temi besedami, ki so namenjene učencem, Jezus opozarja na nevarnost, da bi pohujšali, to je ovirali pot in ranili življenje »malih«. Gre za močno, strogo opozorilo, ob katerem se moramo zaustaviti in razmisliti. To bi rad storil skupaj z vami, tudi v luči drugih svetih besedil, s pomočjo treh ključnih besed: odprtost, občestvo in pričevanje.

Na začetku odprtost. O njej govorita prvo berilo in evangelij, ki nam kažeta svobodno delovanje Svetega Duha, ki v pripovedi o izhodu Izraelcev iz egiptovske sužnosti s svojim darom preroštva ne napolni samo starešin, ki so šli z Mojzesom k shodnemu šotoru, ampak tudi dva moža, ki sta ostala v taboru.

To nam da misliti, kajti če je bila v prvem trenutku škandalozna njuna odsotnost v skupini izvoljenih, je po prejemu daru Duha škandalozno, da jima je prepovedano opravljati poslanstvo, ki sta ga kljub temu prejela. To dobro razume Mojzes, ponižen in moder mož, ki z odprtim umom in srcem pravi: »O da bi vse Gospodovo ljudstvo prerokovalo! Da bi Gospod dal nadnje svojega duha!« (4 Mz 11,29) Zelo lepa želja!

To so modre besede, ki napovedujejo to, kar pravi Jezus v evangeliju (prim. Mr 9,38-43.45.47-48). Tu se prizor odvija v Kafarnaumu in tudi učenci bi radi nekemu človeku preprečili, da bi v Učiteljevem imenu izganjal demone, ker – pravijo – »ni hodil z nami« (Mr 9,38), pomeni »ni v naši skupini«. Tako razmišljajo: »Kdor nam ne sledi, kdor ni "naš", ne more delati čudežev, nima pravice do tega«. Toda Jezus jih – kot vedno – preseneti in pokara ter jih povabi, naj gredo onkraj svojih shem, naj se ne »pohujšujejo« nad svobodo Boga. Reče jim: »Ne branite mu […] Kdor ni proti nam, je za nas« (Mr 9,39-40).

Dobro opazujmo ta dva prizora, prizor z Mojzesom in z Jezusom, saj zadevata tudi nas in naše krščansko življenje. S krstom smo namreč vsi prejeli poslanstvo v Cerkvi. Vendar gre za dar in ne za naziv, s katerim bi se hvalili. Skupnost vernikov ni krog privilegiranih, je družina rešenih; in mi nismo poslani, da bi v svet prinašali evangelij zaradi svojih zaslug, ampak po Božji milosti, zaradi njegovega usmiljenja in zaupanja, ki ga On kljub vsem našim omejenostim in grehom še naprej polaga v nas z Očetovsko ljubeznijo ter v nas vidi to, česar sami ne uspemo opaziti. Zato nas kliče, pošilja in potrpežljivo spremlja dan za dnem.

Če torej želimo z odprto in skrbno ljubeznijo sodelovati pri svobodnem delovanju Duha, ne da bi bili s svojo domišljavostjo ali s svojo togostjo komurkoli v pohujšanje ali oviro, moramo svoje poslanstvo opravljati s ponižnostjo, hvaležnostjo in veseljem. Ne smemo se ujeziti, ampak se moramo veseliti, da lahko tudi drugi delajo to, kar delamo mi, da bo Božje kraljestvo raslo in da bomo nekoč vsi združeni v Očetovih rokah.

In to nas privede do druge besede: občestvo. O njem nam govori sveti Jakob v drugem berilu (prim. Jak 5,1-6) z dvema močnima podobama: bogastvo, ki se pokvari (prim. v. 3), in klici žanjcev, ki dosežejo Gospodova ušesa (prim. v. 4). Tako nas spominja, da je edina pot življenja pot daru, ljubezni, ki združuje v podelitvi. Pot egoizma ustvarja samo zaprtosti, zidove in ovire – »pohujšanja« –, ki nas priklenejo na stvari in oddaljujejo od Boga ter naših bratov in sester.

Egoizem, tako kot vse, kar ovira dejavno ljubezen, je »pohujšljiv«, ker tlači male, ponižuje dostojanstvo oseb in duši krik ubogih (prim. Ps 9,13). In to je veljalo tako v času svetega Pavla kot danes za nas. Pomislimo, na primer, kaj se zgodi, ko se za temelj življenja posameznikov in skupnosti postavijo zgolj načela lastnega interesa in tržne logike (prim. apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 54-58). Ustvarja se svet, v katerem ni več prostora za tiste, ki so v težavah, ni več usmiljenja za tiste, ki delajo napake, niti sočutja za tiste, ki trpijo in obupujejo. Ni ga. Pomislimo na to, kaj se zgodi, ko male pohujšajo, ranijo, zlorabijo tisti, ki bi morali skrbeti zanje; na rane bolečine in nemoč žrtev v prvi vrsti, pa tudi njihovih družin in skupnosti. Z mislimi in s srcem se vračam k pripovedim nekaterih izmed teh malih, ki sem jih srečal predvčerajšnjim. Prisluhnil sem jim, slišal sem njihovo trpljenje zlorabljenih in tukaj ponavljam: v Cerkvi je prostor za vse, vse, vse; vendar pa bomo vsi sojeni in ni prostora za zlorabe, ni prostora za prikrivanje zlorab. Vse pozivam: Ne prikrivajte zlorab! Škofe pozivam: Ne prikrivajte zlorab! Obsodite storilce in jim pomagajte, da ozdravijo od te bolezni zlorab. Zla se ne sme prikrivati; zlo je potrebno obelodaniti, da se ve zanj, kakor so storili nekateri, ki so bili zlorabljeni; in s pogumom. Da se ve. In naj se storilcu zlorabe sodi, pa naj bo laikinja, laik, duhovnik ali škof: naj se mu sodi.

Božja beseda je jasna: pravi, da se »nasprotovanja žanjcev« in »krika ubogih« ne sme ignorirati, izbrisati, kakor da bi bili neusklajena nota v popolnem koncertu sveta blaginje, niti jih ni mogoče utišati s kakšno obliko navideznega dobrodelništva. Nasprotno, so živi glas Duha, spominjajo nas, kdo smo – vsi smo ubogi grešniki, vsi, jaz prvi; in zlorabljene osebe so žalostinka, ki se dviga v nebo, ki se dotakne duše in zaradi katere se sramujemo, ter nas kličejo k spreobrnjenju. Ne ovirajmo njihovega preroškega glasu, ne utišajmo ga s svojo ravnodušnostjo. Prisluhnimo, kaj pravi Jezus v evangeliju: proč s pohujšljivim očesom, ki vidi siromaka in se obrne stran! Proč s pohujšljivo roko, ki stisne pest, da bi skrila svoje zaklade, in se pohlepno umakne v žepe! Moja babica je govorila: »Hudič vstopa skozi žepe«. Roka, ki stori spolno zlorabo, zlorabo moči, zlorabo vesti nad šibkejšimi. In koliko primerov zlorabe imamo v naši zgodovini, v naši družbi! Proč s pohujšljivo nogo, ki ne teče hitro zato, da bi se približala trpečim, ampak da bi »šla mimo« in bi ostala daleč stran! Proč z vsem tem: proč! Nič dobrega in trdnega se ne zgradi na ta način! Ljudem rad zastavim naslednje vprašanje: »Ali daješ miloščino?« ‒ »Da, oče, da!« ‒ »In povej mi, ko daš miloščino, ali se dotakneš roke siromaka ali pa jo vržeš in se obrneš stran? Ali gledaš v oči osebe, ki trpijo?« Razmislimo o tem.

Če želimo sejati za prihodnost, tudi na socialni in ekonomski ravni, nam bo pomagalo, če bomo ponovno postavili evangelij usmiljenja za temelj naših odločitev. Jezus je usmiljenje; vsem nam, vsem je izkazal usmiljenje. V nasprotnem primeru bodo spomeniki našega razkošja, ne glede na to, kako impozantni so videti, vedno velikani z glinenimi nogami (prim. Dan 2, 31-45). Ne slepimo se: brez ljubezni nič ne obstane, vse izgine, razpade in postanemo ujetniki bežnega, praznega in nesmiselnega življenja, nekonsistentnega sveta, ki je onkraj fasad izgubil vsakršno verodostojnost, zakaj? Ker je pohujšal male.

In tako pridemo do tretje besede: pričevanje. V zvezi s tem lahko izhajamo iz življenja in dela Ane Jezusove (Anna de Lobera) na dan njene beatifikacije. Ta žena je bila v Cerkvi svojega časa ena izmed protagonistk velikega reformnega gibanja, po sledeh »velikanke duha«, Terezije Avilske: njene ideale je širila v Španiji, Franciji in tudi tukaj, v Bruslju, ter na področju, ki se je tedaj imenovalo Španska Nizozemska.
V času, zaznamovanem z bolečimi škandali znotraj in zunaj krščanske skupnosti so ona in njene tovarišice s svojim preprostim in ubogim življenjem, ki je temeljilo na molitvi, delu in dejavni ljubezni, uspele ponovno privesti k veri veliko ljudi, in sicer do te mere, da je nekdo njihovo ustanovo v tem mestu poimenoval »duhovni magnet«.
Odločila se je, da ni pustila zapisov. Namesto tega se je zavezala, da bo udejanjala to, kar se je naučila (prim. 1 Kor 15,3), in s svojim načinom življenja je pomagala ponovno dvigniti Cerkev v času velikih težav.

Zato torej s hvaležnostjo sprejmimo zgled »ženske svetosti«, ki nam ga je zapustila (prim. apostolska spodbuda Gaudete et Exsultate, 12); delikaten in močan, sestavljen iz odprtosti, občestva in pričevanja. Priporočimo se ji v molitev, posnemajmo njene kreposti in skupaj z njo obnovimo svojo odločenost, da bomo skupaj hodili po Gospodovih stopinjah.