Govor svetega očeta ob začetku drugega zasedanja XVI. skupščine Škofovske sinode

Papež Frančišek

Dragi bratje in sestre.
Odkar je bila Božja Cerkev oktobra 2021 »sklicana na sinodo«, smo skupaj prehodili del dolge poti, na katero Bog Oče vedno kliče svoje ljudstvo in ga pošilja med vse narode, da jim prinese veselo oznanilo, da je Jezus Kristus naš mir (Efežani, 2,14), ter ga v poslanstvu potrjuje s Svetim Duhom.

Ta zbor, ki ga vodi Sveti Duh, ki »upogiba, kar je trdo, ogreje, kar je mrzlo, vodi vse, ki so zašli«, bo moral dati svoj prispevek, da bo nastala sinodalna Cerkev v poslanstvu, ki bo znala izstopiti iz sebe in prebivati v zemljepisnih in bivanjskih obrobjih ter skrbela za vzpostavljanje vezi z vsemi v Kristusu, našem Bratu in Gospodu.

Obstaja besedilo duhovnega avtorja iz 4. stoletja,[1] ki bi lahko povzelo, kaj se zgodi, ko je Svetemu Duhu dana možnost, da deluje začenši s krstom, ki vse rojeva v enakem dostojanstvu. Izkustva, ki jih opisuje, nam omogočijo, da spoznamo, kar se je zgodilo v teh treh letih in kar se še lahko zgodi.

Razmišljanje tega duhovnega avtorja nam pomaga razumeti, da je Sveti Duh zanesljiv vodnik. Naša prva naloga pa je, da se naučimo razlikovati njegov glas, saj govori v vseh ljudeh in v vseh stvareh. Nam je ta sinodalni proces omogočil, da smo to doživeli?

Sveti Duh nas vedno spremlja. On je tolažba v žalosti in v joku, predvsem ko nas, ravno zaradi ljubezni do človeštva, spričo stvari, ki ne gredo dobro; krivic, ki prevladujejo; trdovratnosti, s katero se upiramo, da bi z dobrim odgovorili na zlo; težav pri odpuščanju; odsotnosti poguma pri iskanju miru, prevzame malodušje in se nam zdi, da ne moremo ničesar več storiti in se prepuščamo obupu. Tako kot je upanje najskromnejša, a najmočnejša vrlina, je obup najhujši, najmočnejši.

Sveti Duh osuši solze in tolaži, ker nam posreduje Božje upanje. Bog se ne naveliča, ker se njegova ljubezen ne naveliča. Sveti Duh prodre v tisti del nas, ki je tako pogosto podoben sodnim dvoranam, kjer obtožene ostro napademo in oblikujemo svoje sodbe, največkrat obsodbe. Prav ta avtor nam v svoji homiliji pravi, da Sveti Duh prižge v tistih, ki ga prejmejo, ogenj, »ogenj tolikšnega veselja in ljubezni, ki bi ga, če bi bilo mogoče, vsi sprejeli v svoje srce, dobri in hudobni, brez vsake razlike.« To pa zaradi tega, ker Bog sprejema vse, ne pozabimo tega: vse, vse, vse in vedno ter vsem daje nove priložnosti v življenju, vse do zadnjega trenutka. Zaradi tega moramo mi odpuščati vsem in vedno, zavedajoč se, da se pripravljenost za odpuščanje rojeva iz izkustva, da nam je bilo odpuščeno. Samo eden ne more odpustiti, torej tisti, ki mu ni bilo odpuščeno.

Včeraj smo med spokornim bedenjem doživeli to izkustvo. Prosili smo za odpuščanje, priznali smo, da smo grešniki. Ponos smo pustili ob strani, oddaljili smo se od domišljavosti, da smo boljši od drugih. Smo postali ponižnejši?

Tudi ponižnost je dar Svetega Duha, za katerega moramo prositi. Kot pravi etimologija besede, nas ponižnost vrača v zemljo, v humus, in nas spominja na izvor, kjer bi brez Stvarnikovega diha ostali blato brez življenja. Ponižnost nam omogoča, da gledamo na svet in priznavamo, da nismo boljši od drugih. Kot pravi sv. Pavel: »Ne imejte se v svojih očeh za pametne« (Rimljani 12,16). In brez ljubezni ne moremo biti ponižni. Kristjani bi morali biti kakor tiste žene, ki jih opisuje Dante Alighieri v enem svojih sonetov, žene, ki nosijo v srcu bolečino zaradi izgube očeta njihove prijateljice Beatrice: »Ve, ki ste ponižnega videza, s povešenimi očmi, razodevate bolečino« (Vita Nuova XXII, 9). To je solidarna in sočutna ponižnost človeka, ki čuti, da je brat in sestra vseh, ki trpi enako bolečino ter v ranah in nadlogah vsakega človeka prepoznava rane in nadloge našega Gospoda.

Vabim vas, da v molitvi premišljujete o tem lepem duhovnem besedilu, in spoznate, da Cerkev – semper refomanda – ne more hoditi in se prenavljati brez Svetega Duha in njegovih presenečenj; ne da bi se pustila oblikovati rokam Boga stvarnika, Sina Jezusa Kristusa, in Svetega Duha, kakor nas uči sv. Irenej Lyonski (Proti krivovercem, IV, 20, 1).

Kajti odkar je v začetku Bog potegnil moškega in žensko iz zemlje; odkar je Bog poklical Abrama, naj bo blagoslov vsem narodom na zemlji in je poklical Mojzesa, naj skozi puščavo vodi ljudstvo, osvobojeno sužnosti; odkar je Devica Marija sprejela Besedo, ki jo je naredila za Mater Božjega Sina po mesu in za Mater vsakega učenca in vsake učenke njenega Sina; odkar je Gospod Jezus, križani in vstali, na binkošti izlil svojega Svetega Duh, od tedaj smo kot tisti, ki so bili deležni usmiljenja, na poti k popolni in dokončni izpolnitvi Očetove ljubezni. In ne pozabimo te besede: smo tisti, ki nam je bilo odpuščeno.

Poznamo lepoto in napor poti. Prehodimo jo skupaj, kot ljudstvo, ki je tudi v tem času znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu (LG 1). Prehodimo jo z in za vsakega moškega in žensko dobre volje, v katerih milost na neviden način deluje (GS 22). Po njej hodimo prepričani o odnosnostnem bistvu Cerkve, ki bedi nad tem, da so odnosi, ki so nam podarjeni in ki so zaupani naši odgovorni ustvarjalnosti, vedno izraz zastonjskosti usmiljenja. Samozvani kristjan, ki se ne spušča v velikodušnost in usmiljenje Boga, je preprosto ateist, preoblečen v kristjana. Božje usmiljenje nas napravlja zanesljive in soodgovorne.

Bratje in sestre, po tej poti hodimo vedoč, da smo poklicani, da odsevamo svetlobo našega sonca, ki je Kristus, kot bleda luna, ki zvesto in veselo sprejema poslanstvo, da je za svet zakrament tiste luči, ki ne sije iz nas samih.

XVI. redna skupščina Škofovske sinode, ki je sedaj prišla do drugega zasedanja, na izviren način predstavlja to »skupno hojo« Božjega ljudstva.

Navdih, ki ga je doumel sv. papež Pavel VI., ko je leta 1965 ustanovil Škofovsko sinodo, se je izkazal za zelo rodovitnega. V šestdesetih letih, ki so minila od takrat, smo se naučili v Škofovski sinodi prepoznavati pluralen in simfoničen subjekt, ki je sposoben podpirati pot in poslanstvo Katoliške Cerkve, ko na učinkovit način pomaga rimskemu škofu v njegovem služenju občestvu vseh Cerkva in celotne Cerkve.

Sv. Pavel VI. se je dobro zavedal, da bo »ta sinoda, tako kot vsaka človeška ustanova, sčasoma lahko bolj izpopolnjena« (Apostolica Sollicitudo). Apostolska konstitucija Episcopalis communio je imela namen izkoristiti izkustvo raznih sinodalnih zasedanj (rednih, izrednih, posebnih), ko je sinodalno zborovanje izrecno oblikovala kot proces in ne samo kot dogodek.

Sinodalni proces je tudi proces učenja, v katerem se Cerkev uči bolje spoznati sama sebe in ugotoviti oblike pastoralnega delovanja, ki bi bile bolj primerne za poslanstvo, ki ji ga Gospod zaupa. Ta proces učenja vključuje tudi oblike opravljanja službe pastirjev, zlasti škofov.

Ko sem se odločil, da kot polnopravne člane te XVI. skupščine skličem tudi precejšnje število laikov in posvečenih oseb (moških in žensk), diakonov in duhovnikov ter dodatno razvil, kar je bilo deloma predvideno že za predhodne skupščine, sem to storil v skladu z razumevanjem izvrševanja škofovske službe, kakor je to izrazil 2. vatikanski koncil. Škof, vidno počelo in temelj  edinosti delne Cerkve, ne more živeti svoje službe drugače, kot v Božjem ljudstvu, z Božjim ljudstvom, tako da hodi pred njim, da je v njegovi sredi, in da hodi za delom Božjega ljudstva, ki mu je zaupano. To vključujoče razumevanje škofovske službe zahteva, da se pokaže in naredi prepoznavno ob izogibanju dvema nevarnostma: prva je abstraktnost, ki pozabi rodovitno konkretnost krajev in odnosov ter vrednoto vsakega človeka; druga nevarnost pa je razbiti občestvo z zoperstavljanjem hierarhije in vernih laikov. Seveda ne gre za nadomestitev enih z drugimi, ki so navdušeni nad krikom: Sedaj smo mi na vrsti! Ne, to ne gre: »sedaj smo mi laiki na vrsti, »sedaj smo mi duhovniki na vrsti«, ne, to ne gre. Pač pa se od nas zahteva, da se skupaj vadimo v simfonični umetnosti, v skladbi, ki vse združuje v službi Božjega usmiljenja, v skladu z različnimi službami in karizmami, škofova naloga pa je, da jih prepoznava in pospešuje.

Hoditi skupaj, vsi, vsi, vsi, je proces, v katerem se Cerkev, poslušna delovanju Svetega Duha, občutljiva za prestrezanje znamenj časov (GS 4), stalno prenavlja in izpopolnjuje svojo zakramentalnost, da bi bila verodostojna priča poslanstva, v katerega je poklicana, da bi zbirala vsa ljudstva zemlje v eno samo ljudstvo, ki je pričakovano na koncu, ko nas bo Bog sam posadil na gostijo, ki jo bo On pripravil (prim. Izaija 25,6-10).

Sestava te XVI. skupščine je torej več kot zgolj naključno dejstvo. Izraža način izvrševanja škofovske službe v skladu z živim izročilom Cerkve in z učenjem 2. vatikanskega koncila. Tako kot vsak kristjan škof ne more nikoli razmišljati o sebi »brez drugega«. Kot se nihče ne reši sam, oznanilo odrešenja potrebuje vse in vsem je treba prisluhniti.

Prisotnost članov, ki niso škofje, na skupščini Škofovske sinode, ne zmanjšuje »škofovske« razsežnosti skupščine. In to pravim zaradi nekega viharja klepeta, ki je šel z ene strani na drugo. Še manj omejuje ali razveljavlja avtoriteto, ki je lastna posameznemu škofu ali škofovskemu zboru. Nasprotno, opozarja na obliko, ki jo je poklican sprejeti pri izvrševanju škofovske oblasti v Cerkvi, zavedajoč se, da je konstitutivno odnosna in zaradi tega sinodalna. Odnos s Kristusom in med vsemi v Kristusu – temi, ki so že tukaj in tistimi, ki jih še ni, jih pa Oče pričakuje – uresničuje bistvo in v vsakem času oblikuje podobo Cerkve.

V primernem času bo treba določiti različne oblike »kolegialnega« in »sinodalnega« izvrševanja škofovske službe (v delnih Cerkvah, v zbiranju Cerkva, v celotni Cerkvi), vedno pa ob spoštovanju zaklada vere in živega izročila, vedno odgovarjajoč temu, kar Duh zahteva od Cerkva v tem posebnem času in v različnih kontekstih, v katerih živijo. In ne pozabimo, da je Duh harmonija. Pomislimo na tisto binkoštno jutro: bil je strašen nered, vendar je On ustvaril harmonijo v tem neredu. Ne pozabimo, da je On ravno harmonija: ne gre za sofisticirano ali intelektualno harmonijo. Gre za vse, gre za bivanjsko harmonijo.

Sveti Duh je tisti, ki stori, da je Cerkev trajno zvesta naročilu Gospoda Jezusa Kristusa in trajno posluša njegovo besedo. Sveti Duh vodi učence k vsej resnici (Jn 16,13). Vodi tudi nas, ki smo v Svetem Duhu zbrani v tem zboru, da bi po treh letih poti odgovorili na vprašanje, »kako biti sinodalna misijonska Cerkev«. Dodal bi usmiljena.

S srcem, polnim upanja in hvaležnosti, zavedajoč se zahtevne naloge, ki vam je zaupana (ki nam je zaupana), želim vsem, da bi se z razpoložljivostjo odprli delovanju Svetega Duha, našega zanesljivega vodnika, naše tolažbe. Hvala.

[1] Om. 18, 7-11; PG 34, 639-642.