»Nas je ljubil«, papeževa okrožnica o Presvetem Srcu Jezusovem

Alessandro Di Bussolo – Vatikan

Povzetek okrožnice

Nas je ljubil,« pravi sveti Pavel, ko se nanaša na Kristusa (Rim 8,37), da bi odkrili, da nas od te ljubezni nobena stvar »ne bo mogla ločiti« (Rim 8,39). Tako se začenja četrta okrožnica papeža Frančiška, ki je po začetku naslovljena »Dilexit nos« in je posvečena človeški in božji ljubezni Srca Jezusa Kristusa: »Njegovo odprto srce je pred nami in nas čaka brez pogojev, ne da bi zahtevalo kakršno koli predhodno sposobnost, da bi nas lahko ljubilo in nam ponudilo svoje prijateljstvo: On nas je prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,10). Po Jezusovi zaslugi »smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16).«(1)

Kristusova ljubezen, upodobljena v njegovem svetem Srcu

V družbi – piše papež – ki vidi, kako se množijo »različne oblike vernosti brez osebnega odnosa z Bogom ljubezni« (87), medtem ko krščanstvo pogosto pozablja »nežnost vere, veselje predanosti služenju, gorečnost poslanstva od človeka do človeka« (88), papež Frančišek predlaga novo poglobitev o Kristusovi ljubezni, ki je upodobljena v njegovem svetem Srcu in vabi k prenovi pristne pobožnosti do njega, ko nas spominja, da lahko v Kristusovem Srcu »najdemo celoten evangelij« (89). V njegovem Srcu »končno spoznamo sami sebe in se naučimo ljubiti« (30).

Zdi se, da je svet izgubil srce

Papež Frančišek pojasnjuje, da ob srečanju s Kristusovo ljubeznijo »postanemo sposobni tkati bratske vezi, prepoznati dostojanstvo vsakega človeka in skupaj poskrbeti za naš skupni dom,« k čemur nas vabi v svojih socialnih okrožnicah Laudato si' in Fratelli tutti (217). In pred Kristusovim Srcem prosi Gospoda, da bi »se še enkrat usmilil te ranjene zemlje« in izlil nanjo »zaklade svoje luči in svoje ljubezni«, da bi svet, ki živi med vojnami, družbeno-ekonomskimi neravnovesji, potrošništvom in protičloveško uporabo tehnologije, mogel spet pridobiti, kar je najbolj pomembno in potrebno: srce« (31). Papež je ob napovedi priprave dokumenta na koncu splošne avdience 5. junija, pojasnil, da bo pomagal premišljevati o vidikih »Gospodove ljubezni, ki lahko osvetlijo pot cerkvene prenove; pa tudi, da povedo nekaj pomenljivega svetu, za katerega se zdi, da je izgubil srce.« In to medtem, ko potekajo praznovanja ob 350-letnici prvega prikazovanja Presvetega Jezusovega Srca sv. Marjeti Mariji Alacoque leta 1673, ki se bodo zaključila 27. junija 2025.

Pomembnost vrnitve k srcu

Okrožnica o češčenju Presvetega Srca Jezusovega, ki se začenja s kratkim uvodom in je razdeljena v pet poglavij, je zbrala, kot je bilo napovedano junija, »dragocena razmišljanja predhodnih besedil učiteljstva in dolge zgodovine, ki sega do Svetega pisma, da bi danes znova predložila vsej Cerkvi to češčenje, ki je polno duhovne lepote.«

Prvo poglavje, »Pomembnost srca«, pojasnjuje, zakaj se moramo »vrniti k srcu« v svetu, v katerem smo v skušnjavi, da bi »postali nenasitni potrošniki in sužnji kolesja trga« (2). To počne tako, da analizira, kaj razumemo pod »srcem«. Sveto pismo nam o njem govori kot o jedru, »ki je za vsakim videzom« (4), o mestu, kjer »ni pomembno to, kar se kaže navzven ali kar se skriva, tam smo to kar smo« (6). K srcu vodijo vprašanja, ki so pomembna: kakšen smisel želim, da bi imeli moje življenje, moje odločitve ali dejanja, kdo sem pred Bogom (8). Papež poudarja, da trenutno razvrednotenje srca izvira iz »grškega in predkrščanskega racionalizma, iz postkrščanskega idealizma in iz materializma«, tako da so v veliki filozofski misli dajali prednost pojmom »razum, volja ali svoboda«. Ker niso našli prostora za srce, »se ni obsežneje razvila niti ideja o osebnem središču«, ki lahko vse poenoti, in to je ljubezen (10). Po papeževem mnenju moramo priznati, »da sem jaz moje srce, saj me ono razlikuje, me oblikuje v moji duhovni istovetnosti in me postavlja v občestvo z drugimi ljudmi« (14).

Svet se lahko spremeni, začenši s srcem

Srce je tisto, »ki združuje koščke« in omogoča »katerokoli pristno vez, saj odnos, ki ni vzpostavljen s srcem, ni sposoben preseči razdrobljenosti individualizma« (17). Duhovnost svetnikov kot sta Ignacij Lojolski (sprejeti Gospodovo prijateljstvo je vprašanje srca) in sv. Janez Henrik Newman (Gospod nas rešuje tako, da iz svojega Svetega Srca govori našemu srcu) nas uči, piše papež Frančišek, da »pred živim in navzočim Jezusovim Srcem naš um, razsvetljen od Duha, razume Jezusove besede« (27). In to ima družbene posledice, ker se svet lahko »spremeni, začenši s srcem« (28).

»Dejanja in besede ljubezni«

Dejanjem in besedam Kristusove ljubezni je posvečeno drugo poglavje. Dejanja, s katerimi z nami ravna kot s prijatelji in nam kaže, da je Bog »bližina, sočutje in nežnost«, vidimo v srečanjih s Samarijanko, z Nikodemom, s prostitutko, s prešuštnico in s slepcem na poti (35). Njegov pogled, ki »preiskuje notranjost tvojega bitja« (39), kaže, da Jezus »vso svojo pozornost posveča ljudem, njihovim skrbem, njihovemu trpljenju« (40). In to tako, da »občuduje dobre stvari, ki jih prepozna v nas«, kot v stotniku, tudi če jih drugi ne poznajo« (41). Njegova najbolj zgovorna ljubezenska beseda je »pribitost na križ«, potem ko je jokal za prijatelja Lazarja in trpel na Oljski gori, zavedajoč se svoje nasilne smrti »po roki tistih, ki jih je tako ljubil« (46).

Skrivnost srca, ki je tako ljubilo

V tretjem poglavju, »To je Srce, ki je tako ljubilo«, papež spominja, kako Cerkev premišljuje in je v preteklosti premišljevala »o sveti skrivnosti Gospodovega Srca«. Pri tem se sklicuje na okrožnico Pija XII. Haurietis aquas o pobožnosti do Presvetega Jezusovega Srca (1956). Pojasnjuje, da »pobožnost do Kristusovega Srca ni češčenje organa, ločenega od Jezusove osebe«, saj mi častimo »celotnega Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je postal človek, in ga predstavlja podoba, na kateri je poudarjeno njegovo srce« (48). Podoba mesenega srca, poudarja papež, nam pomaga, da v pobožnosti premišljujemo, da »ljubezen Srca Jezusa Kristusa ne obsega samo Božje ljubezni, ampak se širi tudi na čustva človeške naklonjenosti« (61). Njegovo Srce, nadaljuje papež in navaja Benedikta XVI., vsebuje »trojno ljubezen«: zaznavno ljubezen njegovega telesnega srca »in njegovo dvojno duhovno ljubezen, človeško in božjo« (66), v čemer najdemo »neskončno v končnem« (64).

Presveto Srce Jezusovo je povzetek evangelija

Videnja nekaterih svetnikov, zlasti častilcev Kristusovega Srca – pojasnjuje papež Frančišek – »so lepe spodbude, ki lahko motivirajo in naredijo veliko dobrega«, vendar pa »niso nekaj, kar so verniki dolžni verovati, kot bi bila Božja Beseda«. Nato papež s Pijem XII. omeni, da ni mogoče reči, da to češčenje »dolguje svoj izvor zasebnim razodetjem«. »Pobožnost do Kristusovega srca je bistvena za naše krščansko življenje, v kolikor pomeni polno odprtost vere in češčenja skrivnosti Gospodove božje in človeške ljubezni, tako da lahko še enkrat zatrdimo, da je Presveto Srce povzetek evangelija« (83). Papež nas nato povabi, naj obnovimo pobožnost do Kristusovega Srca tudi zato, da se bomo lahko zoperstavili »novim pojavom 'duhovnosti brez mesa', ki se množijo v družbi« (87). K »učlovečenemu povzetku evangelija« (90) se moramo vrniti spričo »skupnosti in pastirjev, ki so osredotočeni samo na zunanje dejavnosti, na strukturne reforme brez evangelija, obsesivne organizacije, posvetne načrte, sekularizirana razmišljanja, na različne predloge, ki so prestavljeni kot neke lastnosti, ki se jih včasih skuša vsiliti vsem« (88).

Izkušnja ljubezni, »ki da piti«

V zadnjih dveh poglavjih papež opozori na dva vidika, ki ju mora »pobožnost do Presvetega Srca ohranjati združena, da bi nas še naprej nasičevala in bližala evangeliju: osebno duhovno izkustvo ter skupnostna in misijonarska zavzetost« (91). V četrtem poglavju »Ljubezen, ki da piti« ponovno bere Sveto pismo in s prvimi kristjani prepozna Kristusa ter njegovo odprto stran v »njem, ki so ga prebodli«, ki ga pripisuje sebi v prerokbi preroka knjige preroka Zaharija. Odprt vrelec za ljudi, za potešitev njihove žeje po Božji ljubezni, da »operejo greh in nečistost« (95). Različni cerkveni očetje so omenjali »rano na Jezusovi strani kot izvor vode Duha«, predvsem sv. Avguštin, ki je »odprl pot pobožnosti do Presvetega Srca kot prostor osebnega srečanja z Gospodom« (103). Postopoma je ta ranjena stran, omenja papež, »pridobivala lik srca« (109) in našteje različne svete žene, ki »so pripovedovale o doživetjih svojega srečanja s Kristusom, za katerega je bilo značilno počivanje v Gospodovem Srcu« (110). Med častilci sodobnega časa okrožnica najprej govori o sv. Frančišku Saleškem, ki svojo ponudbo duhovnega življenja predstavlja »z dvema puščicama prebodenim srcem, obdanim s trnovo krono« (118).

Prikazanja sv. Marjeti Mariji Alacoque

Pod vplivom te duhovnosti sv. Marjeta Marija Alacoque pripoveduje o Jezusovih prikazanjih v Paray-le-Monialu med koncem decembra 1673 in junijem 1675. Jedro sporočila, ki nam je posredovano, bi lahko povzeli v besedah, ki jih je slišala sv. Marjeta: »Glej to Srce, ki je tako ljubilo ljudi in ki si ni z ničemer prizanašalo, dokler se ni izčrpalo in použilo, da bi jim izpričalo svojo ljubezen« (121).

Terezija iz Lisieuxa, Ignacij Lojolski in Favstina Kowalska

O sv. Tereziji iz Lisieuxa dokument omenja, da je Jezusa imenovala »Tisti, čigar srce je utripalo v sozvočju z mojim srcem« (134) in njena pisma sestri Mariji, ki ji pomaga, da pobožnosti do Presvetega Srca ni osredotočila »na bolečinski vidik« tistih, ki so zadoščenje razumeli kot »prvenstveno žrtev«, ampak na zaupanje »kot na najboljši dar, ki je všeč Kristusovemu Srcu« (138). Papež jezuit nekaj odlomkov okrožnice namenja tudi mestu Presvetega Srca v Družbi Jezusovi in poudari, da sv. Ignacij Lojolski v Duhovnih vajah predlaga tistemu, ki jih opravlja, da »vstopi v Kristusovo Srce« v pogovoru od srca do srca. Decembra 1871 je p. Beckx posvetil Družbo Presvetemu Srcu Jezusovemu in p. Arrupe je to ponovno storil leta 1972 (146).

Omenjeno je, da doživetja sv. Favstine Kowalske ponovno predlagajo pobožnost »z močnim poudarkom na slavnem življenju Vstalega in na božjem usmiljenju«. S tem spodbujen je tudi sv. Janez Pavel II. »svoje razmišljanje o usmiljenju tesno povezal s pobožnostjo do Kristusovega Srca« (149). Ko govori »o tolažilni pobožnosti«, okrožnica pojasnjuje, da je pred znamenji trpljenja, ki jih ohranja Srce Vstalega neizogibno, »da vernik želi odgovoriti« tudi »na bolečino, katero je Kristus sprejel, da jo bo pretrpel iz tolikšne ljubezni« (151). In prosi, »naj se nihče ne norčuje iz izrazov verne gorečnosti svetega Božjega ljudstva, ki je v svoji ljudski pobožnosti skušalo potolažiti Kristusa« (160). Kajti v »želji, da bi ga potolažili, gremo ven potolaženi« in »lahko tudi mi tolažimo tiste, ki se znajdejo v vsaki nadlogi« (162).

Pobožnost do Kristusovega srca nas pošilja k bratom

Peto in zadnje poglavje »Ljubezen za ljubezen« poglablja skupnostno, družbeno in misijonsko razsežnost vsake pristne pobožnosti do Kristusovega Srca, ki nas v trenutku, ko »nas vodi k Očetu, pošilja k bratom« (163). Ljubezen do bratov je namreč »največje dejanje, ki jim ga lahko ponudimo, da bi vrnili ljubezen za ljubezen« (167). Ko papež gleda na zgodovino duhovnosti, spominja, da je misijonska zavzetost sv. Karla Foucaulda naredila za »vesoljnega brata«. »Ko se je pustil oblikovati Kristusovemu Srcu, je v svoje srce želel sprejeti vse trpeče človeštvo« (179). Nato govori papež Frančišek o »zadoščenju«, kakor je pojasnjeval sv. Janez Pavel II.: »Če se skupaj darujemo Kristusovemu Srcu, 'na ruševinah, ki sta jih nakopičila sovraštvo in nasilje, bo mogoče zgraditi tako zaželeno civilizacijo ljubezni, kraljestvo Kristusovega Srca'« (182).

Poslanstvo, da svet postane zaljubljen

Okrožnica s sv. Janezom Pavlom II. še omenja, da »moramo posvetitev Kristusovemu Srcu približati misijonski dejavnosti Cerkve same, ker odgovarja na željo Jezusovega Srca, da po udih svojega Telesa širi v svetu popolno predanost Kraljestvu«. Posledično bo po kristjanih »ljubezen izlita v srca ljudi, da se bo zidalo Kristusovo telo, ki je Cerkev, in se bo gradila tudi družba pravičnosti, miru in bratstva« (206). Da bi se izognili veliki nevarnosti, ki jo je poudaril sv. Pavel VI., da se v misijonih »'reče in napravi veliko stvari, ne uspe pa izzvati srečnega srečanja s Kristusovo ljubeznijo,' (208), potrebujemo »zaljubljene misijonarje, ki se pustijo osvojiti Kristusu« (209).

Molitev papeža Frančiška

Besedilo se zaključi s tole molitvijo papeža Frančiška: »Prosim Gospoda Jezusa, da bi iz njegovega svetega Srca za vse nas tekle reke žive vode, da bi zacelile rane, ki si jih zadajamo, da bi okrepile našo sposobnost ljubiti in služiti, da bi nas spodbudile, da se učimo skupaj hoditi proti pravičnemu, solidarnemu in bratskemu svetu. In to vse do tedaj, ko bomo veselo skupaj praznovali gostijo nebeškega kraljestva. Tam bo vstali Kristus, ki bo vse naše razlike uskladil z lučjo, ki nenehno vre iz njegovega odprtega Srca. Naj bo vedno blagoslovljen!« (220).