Papež ekumenski skupini romarjev: Bodite verodostojne priče enosti in upanja
Vatican News
Med romarji je bil poleg katoliškega in luteranskega škofa ter župana tudi deški zbor iz Dresdna (Dresdner Kapellknaben), ki je na začetku svetemu očetu zapel, po avdienci pa je skupaj s papeškim zborom Sikstinske kapele sodeloval pri slovesni sveti maši na Trgu svetega Petra ob začetku drugega zasedanja škofovske sinode.
»Iz srca vam izrekam dobrodošlico in se zboru zahvaljujem za čudovito petje, hvala!
Romati pomeni odpraviti se na pot, običajno proti določenemu svetišču. Ta pot postane simbol lastne življenjske poti in vélikega končnega cilja, ki je sam Bog, kakor je lepo izraženo v verzu nemške različice Te Deum, ki ste ga izbrali za geslo vašega potovanja: "Auf dich hoffen wir allein!", "Samo vate upamo!".
Kot ste zapisali, nameravate s svojim romanjem »skupaj in za ljudi našega časa ponovno odkriti duhovne sadove romanja«. Da, vse bogastvo naše vere je dar, Božji dar, ki ga ne prejemamo samo zase, ampak vedno tudi za druge, za ljudi okoli nas, vključno s tistimi, ki se zdijo daleč od vere, ki še niso slišali za Kristusa ali mislijo, da nima nič pomembnega povedati. Zdi se mi, da v življenju mnogih ljudi danes manjka smisel, upanje in veselje, ki ga svet ne more dati. Zato vas spodbujam, da z zaupanjem in s ponižnostjo z vsemi podelite pomen, upanje in veselje vere.
Pri posredovanju vere je pomembno osebno in verodostojno pričevanje. In kot merilo verodostojnosti Gospod sam omenja enost svojih učencev in Očeta prosi: "Da bi bili vsi eno, da bi svet veroval" (prim. Jn 17,21). V imenu Cerkve se vam zahvaljujem, da ste resno vzeli to Jezusovo ekumensko poslanstvo in da ga skušate uresničevati s tem skupnim romanjem in, kar je prav tako pomembno, v vsakdanjem življenju.
Izvedel sem, da velik del vaše skupine predstavljajo prostovoljci. Vam gre moja posebna zahvala, saj je vaše zastonjsko služenje še posebej verodostojno pričevanje!
Prav tako bi se rad zahvalil tudi vam, »Dresdner Kapellknaben«, za vaše posebno pričevanje. Umetnost na splošno, še posebej pa glasba, je jezik, ki ga razumejo vsi in lahko nagovori, navdihuje in ponovno dvigne ljudi. Nekatere stvari je težko izraziti z besedami in to velja predvsem za božjo skrivnost, ki daleč presega naše misli in pojme. Zato imamo v cerkvah tako bogato simboliko, ki to, kar je neizrekljivo, naredi otipljivo in konkretno: sveče, kadilo, umetnost in glasba! Hvala za čudovito enoglasnost, harmonijo, ki jo najdejo številni glasovi in ki nas spominja na delovanje Svetega Duha, ki združuje mnoge. Hvala za vaše pričevanje!
Dragi bratje in sestre, še naprej delajte skupaj in pričujte o upanju, ki je v vas (prim. 1 Pt 3,15). Spomnite se podob o soli zemlje in luči sveta, o majhnem semenu; Sveto pismo je polno teh primerov, kjer lahko nekaj majhnega in neznatnega z Božjo milostjo zraste v nekaj veliko večjega in lepšega, kot bi mi ljudje lahko dosegli sami, s svojimi močmi. Oktobra leta 1989 ste to zaslutili, ko so se nekateri kristjani, tako protestanti kot katoličani, v Dresdnu uspeli soočiti s policijo. Bilo je kot čudež, da ni odjeknil niti en strel in da se je tudi v drugih mestih odprla mirna pot, za katero nihče ne bi mislil, da je mogoča, in ki je na koncu privedla do "čudeža" nemške enotnosti. Jutri boste tudi vi obhajali ta dogodek v Rimu.
Sedaj se skupaj obrnimo na našega nebeškega Očeta z molitvijo, ki združuje vse kristjane. Z očenašem prosimo za vse, kar potrebujemo za naše življenje, za naše romanje, na koncu katerega se bo uresničilo naše veliko upanje: polna harmonija v občestvu z Bogom in med nami. Molimo.«