Papež Frančišek izročil Sklepni dokument sinode vsemu vernemu Božjemu ljudstvu

Papež Frančišek

Sklepni govor svetega očeta
26. oktober 2024

Dragi bratje in sestre.
S Sklepnim dokumentom smo pobrali sad let, vsaj treh, v katerih smo poslušali Božje ljudstvo, da bi bolje razumeli, kako biti »sinodalna Cerkev« – gre za poslušanje Svetega Duha – v tem času. Svetopisemska sklicevanja, ki odpirajo vsako poglavje, razporedijo sporočilo tako, da ga prepletajo z gestami in besedami vstalega Gospoda, ki nas kliče, da smo priče njegovega evangelija bolj z življenjem kot pa besedami.

Dokument, o katerem smo glasovali, je trojno darilo. Najprej meni, rimskemu škofu. S sklicem Božje Cerkve na sinodo sem se zavedal, da potrebujem vas, škofe in priče sinodalne poti. Hvala!

Tudi rimski škof, to pogosto spominjam samega sebe, in vi, mora vaditi poslušanje, oziroma hoče vaditi poslušanje, da bi lahko odgovoril na Besedo, ki mu jo ponavlja vsak dan: »Potrdi svoje brate in svoje sestre... Pasi moje ovce«.

Moja naloga, kot dobro veste, je varovati in spodbujati – kot nas uči sveti Bazilij – harmonijo, ki jo Duh še naprej širi v Božji Cerkvi, v odnosih med Cerkvami, kljub vsem naporom, napetostim, delitvam, ki zarisujejo njegovo pot k popolnemu razodetju Božjega kraljestva, za katerega nas videnje preroka Izaija vabi, da si ga predstavljamo kot gostijo, ki jo je Bog pripravil za vsa ljudstva. Vsi, v upanju, da nihče ne manjka. Vsi, vsi, vsi! Nihče zunaj, vsi. In ključna beseda je ta: harmonija. To kar naredi Duh, prva močna manifestacija zjutraj na binkošti, je uskladiti vse te razlike, vse te jezike... Harmonija. To uči II. vatikanski koncil, ko pravi, da je Cerkev »kot zakrament«: je znamenje in orodje čakanja na Boga, ki je že pogrnil mizo in čaka. Njegova milost po svojem Duhu šepeta besede ljubezni v srce vsakega posebej. Na nas je, da povečamo glasnost tega šepeta, ne da bi ga ovirali; za odpiranje vrat, brez gradnje sten. Koliko škode naredijo možje in žene Cerkve, ko gradijo zidove, koliko škode! Vsi, vsi, vsi! Ne smemo se obnašati kot »delivci milosti«, ki si prisvajajo zaklad tako, da zavezujejo roke usmiljenemu Bogu. Ne pozabite, da smo to sinodalno zasedanje začeli s prošnjo za odpuščanje, sramom, s spoznanjem, da smo vsi tisti, ki nam je bilo odpuščeno.

Obstaja pesem Madeleine Delbrêl, mistikinje iz predmestij, ki je opominjala: »Predvsem pa ne bodite togi« – togost je greh, je greh, ki včasih zajame klerike, posvečene može in žene. Prebral vam bom nekaj verzov Madeleine Delbrêl, ki so kot molitev. Ona pravi tole:
Ker mislim, da imaš morda dovolj
ljudi, ki vedno govorijo o tem, da ti bodo služili z držo vodje,
da te spoznavajo z držo profesorja,
da te dosežejo s športnimi pravili,
da te ljubijo, kot se ljubi v zastaranem zakonu.
…
Daj nam živeti naše življenje,
ne kot igro šaha, kjer je vse izračunano,
ne kot tekmo, kjer je vse težko,
ne kot teorem, ki nam razbija glavo,
ampak kot neskončno praznovanje, kjer se tvoje srečanje obnavlja,
kot plesanje,
kot ples,
v naročju tvoje milosti,
v glasbi, ki napolnjuje vesolje z ljubeznijo.

Ti verzi lahko postanejo glasba v ozadju, s katero sprejemamo končni dokument. In zdaj, v luči tega, kar se je pokazalo na sinodalni poti, je in bo treba sprejeti odločitve. V tem času vojn moramo biti priče miru in se tudi naučiti dati resnično obliko sobivanju razlik.

Zaradi tega ne nameravam objaviti »apostolske spodbude«, dovolj je to, kar smo odobrili. V dokumentu so že zelo konkretni znaki, ki so lahko vodilo za poslanstvo Cerkva na različnih celinah, v različnih kontekstih. Zato ga takoj dam na voljo vsem, zato sem rekel, da naj bo objavljen. Tako želim priznati vrednost opravljene sinodalne poti, ki jo s tem dokumentom izročam svetemu, vernemu Božjemu ljudstvu.

Za nekatere vidike življenja Cerkve, o katerih omenjenih v Dokumentu, pa tudi za teme, zaupane desetim »študijskim skupinam«, ki morajo svobodno delovati, da mi dajo predloge, je potreben čas, da dosežem odločitve, ki vključujejo celotno Cerkev. Še naprej bom torej poslušal škofe in Cerkve, ki so jim zaupane.

To ni klasičen način za odlaganje odločitev v nedogled. To je to, kar ustreza sinodalnemu slogu, s katerim je treba izvajati tudi Petrovo službo: poslušanje, sklicevanje, razločevanje, odločanje in ocenjevanje. In v teh korakih so potrebni premori, tišina, molitev. To je slog, ki se ga skupaj učimo, malo po malo. Sveti Duh nas kliče in podpira pri tem učenju, ki ga moramo razumeti kot proces spreobrnjenja. Generalno tajništvo sinode in vsi dikasteriji kurije mi bodo pomagali pri tej nalogi.

Dokument je dar vsemu vernemu Božjemu ljudstvu v vseh svojih različnih izrazih. Očitno je, da ga ne bodo prebrali vsi. Predvsem pa ga boste vi, skupaj z mnogimi drugimi, to kar vsebuje, naredili dostopno v krajevnih Cerkvah. Besedilo bi brez pričevanja opravljene izkušnje izgubilo veliko od svoje vrednosti.

Dragi bratje in sestre, to, kar smo doživeli, je dar, ki ga ne moremo obdržati zase. Spodbuda, ki izvira iz te izkušnje, katere odsev je Dokument, nam daje pogum, da izpričujemo, da je mogoče hoditi skupaj v različnosti, ne da bi drug drugega obsojali.

Prihajamo z vseh koncev sveta, zaznamovanega z nasiljem, revščino in brezbrižnostjo. Skupaj, z upanjem, ki ne razočara, združeni v Božji ljubezni, razširjeni v naših srcih, lahko ne le sanjamo o miru, temveč se z vso močjo zavzemamo, morda ne da bi veliko govorili o sinodalnosti, da bi se mir uresničeval preko procesov poslušanja, dialoga in sprave. Sinodalna Cerkev za poslanstvo potrebuje zdaj, da podeljene besede, spremljajo dejstva. In to je pot.

Vse to je dar Svetega Duha. On je tisti, ki ustvarja harmonijo, On je harmonija. Sveti Bazilij ima o tem zelo lepo teologijo. Če lahko, preberite razpravo svetega Bazilija o Svetem Duhu. On je harmonija. Bratje in sestre, naj bo harmonija tudi, ko zapustimo to dvorano in naj nam Dih Vstalega pomaga podeliti prejete darove. In zapomnite si – to so spet besede Madeleine Delbrêl – da »so kraji, kjer Duh veje, vendar je en Duh, ki veje povsod«.

Rad bi se zahvalil vsem vam in zahvalimo se drug drugemu. Zahvaljujem se kardinalu Grechu in kardinalu Hollerichu za delo, ki sta ga opravila, obema tajnikoma, Nathalie in San Martínu – dobro ste opravili delo! –, Don Batocchiu in patru Costi, ki sta nam tako zelo pomagala! Pozdravljam vse, ki so delali v zakulisju in brez njih vsega tega ne bi mogli narediti. Najlepša hvala! Naj vas Gospod blagoslovi. Molimo drug za drugega. Hvala!