Sveti oče: Ne bodimo sedeča Cerkev, ampak misijonarska, ki hodi z Gospodom po poteh sveta
Papež Frančišek
Homilija papeža Frančiška
Evangelij nam predstavi Bartimaja, slepega moža, ki je prisiljen prosjačiti ob cesti; zavrženca brez upanja, ki pa, ko zasliši, da gre mimo Jezus, začne klicati k njemu. Vse, kar mu preostane, je to, da izkliče svojo bolečino in Jezusu predstavi svojo željo, da bi ponovno pridobil vid. In medtem ko mu vsi očitajo, ker jih njegov glas moti, se Jezus ustavi. Bog namreč vedno prisluhne kriku revežev in noben krik bolečine ne ostane pred njim neslišan.
Ob zaključku generalnega zasedanja škofovske sinode, ko v srcu nosimo veliko hvaležnost za to, kar smo lahko podelili, se ustavimo ob tem, kaj se zgodi s tem človekom. Na začetku je »sedel ob poti in prosjačil« (Mr 10,46), na koncu pa, potem ko ga je Jezus poklical in mu povrnil vid, »je šel po poti za njim« (Mr 10,52).
Prva stvar, ki nam jo evangelij pove o Bartimaju, je ta: sedel je in prosjačil. Njegov položaj je značilen za človeka, ki je zaprt v svojo žalost in sedi ob robu ceste, kot da mu ne preostane drugega, kot da od številnih romarjev, ki ob pashi hodijo skozi mesto Jeriho, nekaj dobi. Toda, kot vemo, če hočemo resnično živeti, ne smemo zgolj obsedeti. Živeti pomeni biti vedno v gibanju, se odpraviti na pot, sanjati, načrtovati, biti odprt za prihodnost. Slepi Bartimej torej predstavlja tudi tisto notranjo slepoto, ki nas ovira, nas prisili, da obsedimo, da smo negibni na robu življenja, brez upanja.
In to nas lahko spodbudi k razmišljanju ne le o našem osebnem življenju, ampak tudi o tem, kako smo Gospodova Cerkev. Toliko stvari na poti nas lahko naredi slepe, nezmožne prepoznati Gospodovo navzočnost, nepripravljene soočiti se z izzivi resničnosti, včasih nesposobne za odgovarjanje na številna vprašanja, ki kličejo k nam kot Bartimaj k Jezusu. Vendar pred vprašanji današnjih moških in žensk, pred izzivi našega časa, pred nujnostjo evangelizacije in pred številnimi ranami, ki pestijo človeštvo, bratje in sestre, ne moremo obsedeti. Sedeča Cerkev, ki se skoraj nevede umika iz življenja in se zapira na obrobje resničnosti, je Cerkev, ki tvega, da bo ostala v slepoti in se navadila na lastno slabost. In če bomo obsedeli v svoji slepoti, še naprej ne bomo videli svojih pastoralnih obvez in številnih problemov sveta, v katerem živimo. Prosimo Gospoda, da nam da Svetega Duha, da ne bomo obsedeli v svoji slepoti. V slepoti, ki bi jo lahko imenovali posvetnost, ki bi jo lahko imenovali lagodnost, ki bi jo lahko imenovali zaprto srce. Ne obsedimo v svoji slepoti, v naših slepotah.
Namesto tega se spomnimo na to: Gospod vedno gre mimo, Gospod gre mimo vse dni, Gospod gre vedno mimo in se ustavi, da bi poskrbel za našo slepoto. Ga slišim, da gre mimo? Sem sposoben slišati Gospodove korake? Sem sposoben razločevati, ko gre Gospod mimo? In lepo je, če nas sinoda spodbuja, naj bomo Cerkev kot Bartimaj. Skupnost učencev, ki, ko slišijo Gospoda, kako gre mimo, začutijo vznemirjenje zveličanja, se pustijo prebuditi moči evangelija in ga začnejo klicati. To stori tako, da prevzame krik vseh ljudi na zemlji: krik tistih, ki želijo odkriti veselje evangelija, in tistih, ki so se od njega odvrnili; tihi krik tistih, ki so ravnodušni; krik tistih, ki trpijo, revnih in odrinjenih na rob; otrok, sužnjev dela, zasužnjenih zaradi dela na mnogih področjih sveta; slišati zlomljen glas tistih, ki nimajo več moči, da bi klicali Boga, bodisi ker nimajo glasu bodisi ker so se sprijaznili. Ne potrebujemo Cerkve, ki sedi in se predaja, ampak Cerkev, ki sprejme krik sveta, in hočem reči, tudi če se bo morda kdo pohujšal, Cerkev, ki si umaže roke, da bi služila Gospodu.
In tako pridemo do drugega vidika: če je Bartimej na začetku sedel, vidimo, da na koncu namesto tega za njim hodi po poti. To je značilen evangeljski izraz, ki pomeni: postal je njegov učenec, začel je hoditi za njim. Potem ko je klical k Jezusu, se je ta dejansko ustavil in poslal po njega. Bartimaj je iz sedečega položaja, v katerem je bil, skočil na noge in se mu je takoj zatem povrnil vid. Zdaj je lahko videl Gospoda, lahko je prepoznal Božje delo v svojem življenju in končno je lahko začel hoditi za Njim. Tako moramo tudi mi, bratje in sestre, ko udobno sedimo, ko tudi kot Cerkev ne najdemo moči, poguma in drznosti, potrebno iskrenost, da bi vstali in se vrnili na pot, se vedno spomninjati, da se je treba vrniti h Gospodu in njegovemu evangeliju. Vedno in znova, ko gre mimo, moramo prisluhniti njegovemu klicu, ki nas postavi nazaj na noge in nas iztrga iz slepote. In nato mu ponovno sledimo, hodimo z njim po poti.
Naj ponovim: o Bartimaju evangelij pravi, da je »šel za njim po poti«. To je podoba sinodalne Cerkve. Gospod nas pokliče, dvigne nas, ko sedimo ali smo na tleh, nam podari nov vid, tako da lahko v luči evangelija vidimo skrbi in trpljenje sveta. In ko nas tako Gospod ponovno postavi na noge, doživljamo veselje, da gremo za njim po poti. Za Gospodom se gre po poti, ne gre se za Njim zaprti v svoje lagodnosti. Ne hodimo za Njim v labirintih naših idej, za Njim se gre po poti. Vedno si zapomnimo: ne hodimo sami ali po merilih sveta, ampak hodimo po poti skupaj za Njim in z Njim.
Bratje in sestre: ne sedeča Cerkev, ampak stoječa Cerkev. Ne tiha Cerkev, ampak Cerkev, ki sliši krik človeštva. Ne slepa Cerkev, ampak Cerkev, ki jo razsvetljuje Kristus in ki prinaša luč evangelija drugim. Ne statična Cerkev, ampak misijonarska Cerkev, ki hodi z Gospodom po poteh sveta.
Ko se danes Gospodu zahvaljujemo za pot, ki smo jo prehodili skupaj, lahko vidimo in častimo skrbno obnovljeno relikvijo starodavnega sedeža svetega Petra. Ko s strahospoštovanjem vere premišljujemo ob njem, se spomnimo, da je to sedež ljubezni, sedež edinosti in sedež usmiljenja v skladu z Jezusovo zapovedjo apostolu Petru, naj ne vlada drugim, ampak naj jim služi v dejavni ljubezni. In ko občudujemo veličastni Berninijev baldahin, ki je še bolj bleščeč kot kdaj koli prej, ponovno odkrijemo, da uokvirja pravo središče celotne bazilike, namreč slavo Svetega Duha. To je sinodalna Cerkev: skupnost, katere prvenstvo je v daru Duha, ki nas vse dela brate v Kristusu in nas dviga k Njemu.
Bratje, sestre, zato z zaupanjem nadaljujmo našo pot skupaj. Tudi nam danes Božja Beseda ponavlja kot Bartimaju: »Pogum, vstani, kliče te!« Se čutim poklicanega? To je vprašanje, ki si ga naj bi zastavili. Se čutim poklicanega, se čutim slabotnega in se ne morem vstati? Prosim pomoč. Prosim vas, odložimo plašč resignacije, zaupajmo svojo slepoto Gospodu, vstanimo in ponesimo veselje evangelija na ceste sveta.