Papež Frančišek: Spoved je priložnost za ponovno vzpostavitev zaupanja v Cerkvi in do nje

Papež Frančišek

Spokorno bdenje, 1. oktober 2024

Dragi bratje in sestre, Sirah nas spominja, da »oblake predre molitev siromaka« (35,17). Tukaj smo kot berači Očetovega usmiljenja in prosimo odpuščanje. Cerkev je vedno Cerkev ubogih v duhu in grešnikov, ki iščejo odpuščanje, ne pa le Cerkev pravičnih in svetih, temveč pravičnih in svetnikov, ki se prepoznavajo kot ubogi in grešniki.

Hotel sem napisati prošnje za odpuščanje, ki so jih prebrali nekateri kardinali, ker je bilo treba poimenovati naše glavne grehe z imenom in priimkom. Mi pa jih skrivamo ali pa izražamo s preveč vzgojenimi besedami.

Greh je vedno rana v odnosih: v odnosu z Bogom in v odnosu z brati in sestrami. Bratje in sestre, nihče se ne reši sam, prav tako pa je res, da greh enega učinkuje na mnoge. Kot je vse povezano v dobrem, je povezano tudi v zlu.

Cerkev je v svojem bistvu Cerkev vere in oznanjevanja vedno odnosnostna, in le s skrbjo za bolne odnose lahko postanemo sinodalna Cerkev. Kako bi mogli biti verodostojni v svojem poslanstvu, če ne priznamo naših napak in se ne sklonimo, da bi poskrbeli za rane, ki smo jih povzročili s svojimi grehi?

Zdravljenje ran se začenja z izpovedjo greha, ki smo ga storili. Lukova evangeljska prilika, ki smo jo poslušali, nam predstavlja dva človeka, farizeja in cestninarja, ki sta šla oba v tempelj molit. Eden stoji, z dvignjeno glavo, drugi ostaja zadaj, s povešenimi očmi. Farizej napolni prizorišče s svojo postavo, ki priteguje poglede, in se postavlja kot vzor. Na ta način si domišlja, da moli, v resnici pa slavi samega sebe in svojo krhkost zamaskira v svojo minljivo varnost.

Kaj pričakuje od Boga? Pričakuje nagrado za svoje zasluge in se na ta način prikrajša za presenečenje zastonjskosti odrešenja, saj si izdela boga, ki ne more storiti drugega, kot da podpiše potrdilo o domnevni popolnosti. Gre za človeka, ki je zaprt za presenečenja, zaprt za vsa presenečenja. Ves je zaprt vase, zaprt za veliko presenečenje usmiljenja. Njegov jaz nikomur ne da nobenega prostora, niti Bogu ne.

Kolikokrat se v Cerkvi obnašamo tako? Kolikokrat smo tudi mi zasedli ves prostor s svojimi besedami, svojimi sodbami, svojimi naslovi, s prepričanjem, da imamo samo zasluge? In na ta način se nadaljuje to, kar se je zgodilo, ko sta Jožef in Marija in Božji Sin v njenem telesu trkali na vrata gostoljubja. Jezus se bo rodil v jaslih, ker, kot nam pravi evangelij, »zanju v prenočišču ni bilo prostora« (Luka 2,7).

Danes smo vsi mi cestninar, povešamo ali hočemo povesiti oči in se sramujemo ali se hočemo sramovati naših grehov. Kakor on ostajamo zadaj in osvobajamo prostor, ki ga zasedajo prevzetnost, hinavščina in ošabnost. In pa, to moramo reči nam škofom, duhovnikom, posvečenim osebam, da osvobodimo prostor, ki ga zasedajo prevzetnost, hinavščina in ošabnost

Ne bi mogli klicati Božjega imena, ne da bi prosili za odpuščanje brate in sestre, zemljo in vse stvarstvo. Začenjamo to etapo sinode. In kako bi mogli biti sinodalna Cerkev brez sprave? Kako bi mogli reči, da hočemo hoditi skupaj, ne da bi prejemali in darovali odpuščanje, ki obnavlja občestvo v Kristusu?

Odpuščanje, za katerega prosimo in ga podarjamo, rodi novo soglasje, v katerem si različnosti ne nasprotujejo ter volku in jagnjetu uspe živeti skupaj, kot kaže pogumen primer Izaije (prim. Iz 11,6).

Spričo zla in trpljenja nedolžnega sprašujemo: kje si, Gospod? Vendar moramo vprašanje zastaviti sebi in se vprašati o odgovornostih, ki jih imamo, kadar nam ne uspe zaustaviti zla z dobrim. Ne moremo se delati, da konflikte rešujemo s podžiganjem nasilja, ki postaja vedno bolj kruto, da se bomo odkupili s povzročanjem bolečine, da se bomo rešili s smrtjo drugega. Kako moremo sanjati o sreči, ki je plačana za ceno nesreče bratov in sester? Na predvečer sinodalnega zasedanja je spoved priložnost za ponovno vzpostavitev zaupanja v Cerkvi in v odnosu do nje, zaupanja, ki so ga zdrobile naše napake in grehi, in za začetek zdravljenja ran, ki ne nehajo krvaveti, tako da zdrobimo »krivične spone« (Iz 58,6).

To bomo povedali v molitvi Adsumus, s katero bomo jutri začeli obhajanje sinode: »Potrti smo od človeškosti našega greha«. Nočemo, da bi to breme upočasnilo hojo Božjega kraljestva v zgodovini.

Naredili smo svoje, tudi v napakah. Nadaljujemo poslanstvo, kolikor je v naši moči, vendar se sedaj obračamo na vas, mlade, ki od nas pričakujete pričevanje, in tudi vas prosimo odpuščanja, če nismo bili verodostojne priče.

In danes, na bogoslužni spomin sv. Terezije Deteta Jezusa, zavetnice misijonov, prosimo za njeno priprošnjo.
---
Kratka tišina. Potem vsi stoje sklonijo glavo.
Sveti oče ponovno prevzame besedo in moli:
O, Oče, tukaj smo zbrani in se zavedamo, da potrebujemo pogled tvoje ljubezni. Naše roke so prazne in lahko sprejemamo samo tisto, kar nam ti lahko podariš. Prosimo te odpuščanja za vse svoje grehe; pomagaj nam obnoviti tvoj obraz, ki smo ga zmaličili s svojo nezvestobo. Osramočeni prosimo za odpuščanje tiste, ki so jih ranili naši grehi.

Daj nam pogum za iskreno kesanje in za spreobrnjenje. To prosimo s klicanjem Svetega Duha, da bi s svojo milostjo napolnil srca tistih, ki si jih ustvaril, po Kristusu, našem Gospodu. Vsi prosimo odpuščanja, vsi smo grešniki, vsi pa imamo tudi upanje v tvojo ljubezen, Gospod. Amen.