Papež Frančišek sprejel udeležence projekta »Varuhi lepega«
Papež Frančišek
GOVOR SVETEGA OČETA
udeležencem projekta »Varuhi lepega«,
ki ga organizira Italijanska škofovska konferenca
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Vesel sem, da smo se srečali. Pozdravljam msgr. Giuseppeja Baturija, generalnega tajnika CEI, in msgr. Carla Redaellija, predsednika Caritas Italiana. Vsem se zahvaljujem, da ste tukaj, in za to, kar delate za naša mesta.
Biti »Varuhi lepega« je velika odgovornost, pa tudi pomembno sporočilo za cerkveno skupnost in za celotno družbo. Zato bi rad z vami razmišljal prav o imenu vašega projekta, ki ni preprost slogan, pač pa kaže na način bivanja, na slog, na življenjsko izbiro, ki je usmerjena k dvema velikima ciljema: varovati in lepo.
Varovati pomeni zaščititi, ohranjati, bedeti, braniti. Gre za večplastno dejanje, ki zahteva pozornost in skrb, saj izhaja iz zavedanja vrednosti človeka ali stvari, ki nam je zaupana. Zaradi tega ne dopušča nepazljivosti in lenobe. Kdor varuje, ima oči široko odprte, se ne boji porabljati časa, zastaviti samega sebe, prevzeti odgovornost. In vse to je v kontekstu, ki nas pogosto vabi, naj si »ne umažemo rok«, naj delegiramo, preroško, ker kliče po osebni in skupnostni zavzetosti. S svojimi sposobnostmi in zmožnostmi, s pametjo in s srcem lahko vsak naredi nekaj za ohranjanje stvari, drugih, našega skupnega doma v perspektivi celostne skrbi za stvarstvo.
Sv. Pavel nam pravi, da »celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi« (Rim 8,22); njegov krik se združuje s kriki mnogih revežev na zemlji, ki nujno prosijo za resne in učinkovite odločitve, usmerjene v dobro vseh, v perspektivi, ki potemtakem ne more biti le okoljska, ampak mora postati ekološka v najširšem, v celostnem smislu.
Danes je veliko ljudi na obrobju, zavrženih, pozabljenih v vedno bolj učinkoviti in neusmiljeni družbi: reveži, migranti, osamljeni ostareli in prizadeti, kronični bolniki. In vendar je v Gospodovih očeh vsak dragocen (prim. Iz 43,1-4). Zato vam priporočam, da pri svojem delu za prenovo številnih krajev, ki so bili prepuščeni malomarnosti in propadanju, vedno kot prvi cilj obdržite varovanje ljudi, ki tam živijo in ki te kraje obiskujejo. Samo tako boste stvarstvu vrnili njegovo lepoto.
Prav to pa je druga vrednota: skupaj za varovanje lepote. Danes se o njej veliko govori, tako da postaja že obsedenost. Vendar jo pogosto obravnavajo popačeno, ko jo zamenjujejo s kratkotrajnimi in masovnimi estetskimi modeli, ki so bolj vezani na hedonistična, komercialna in reklamna merila, kot pa na celostni razvoj ljudi. Tovrsten pristop je poguben, ker ne pomaga k razcvetu najboljšega v vsakem posamezniku, ampak vodi v propadanje človeka in narave. Če se namreč človek »ne nauči zaznavati in ceniti lepega, ni nič nenavadnega, da se mu stvari spreminjajo v predmete brezvestne porabe in zlorabe« (Okrožnica Laudato si', 215).
Gre pa za to, da se naučimo negovati lepoto kot nekaj enkratnega in svetega za vsako ustvarjenino, ki si jo je Bog zamislil, ljubil in slavil že od začetka sveta (prim. 1 Mz 1,4).
To je vaše poslanstvo; in jaz vas kot sodelavce pri velikem Stvarnikovem načrtu spodbujam, da se ne naveličate spreminjati grdega v lepo, propadanja v priložnost, nered v harmonijo.
Naj vas pri vašem prizadevanju spremlja in naj vam bo za vzor sv. Jožef iz Nazareta, ponižni in tihi varuh »najlepšega med človeškimi sinovi« (prim. Ps 44,3), učlovečene Besede, v kateri so bile vse stvari ustvarjene in obstajajo (prim. Kol 1,16-17). S svojo obzirno in delovno zvestobo je sv. Jožef prispeval k vračanju lepote v svet.
Hvala vam za vse dobro, ki ga storite! Blagoslavljam vas in molim za vas. In vas prosim, da tudi vi molite zame.
