Papež: Kustodija Svete dežele, poslanstvo miru in dialoga med konflikti
Papež Frančišek
Varovanje je prva naloga, ki jo Gospod zaupa človeku takoj po tem, ko ga ustvari. In v Sveti deželi, v Jezusovi deželi, že stoletja obstaja Kustodija Svete dežele, katere voditelj je prejel naloge, ki niso ravno preproste: upravljati mora mnoga svetišča, ki pričajo o Jezusovem življenju in ki vsako leto sprejmejo več kot pol milijona romarjev. Prav tako mora koordinirati delo številnih frančiškanov, ki delujejo v osmih državah (Izrael, Palestina, Jordanija, Sirija, Libanon, Egipt, Ciper in Rodos); prihajajo iz različnih držav in zagotavljajo poglavitno značilnost Kustodije: njeno mednarodnost. To je dragoceno bogastvo, mikrokozmos, ki odseva katoliškost Cerkve, vendar pa terja nenehno prizadevanje za usklajevanje različnih kultur in tradicij.
Gre za mednarodnost, ki lahko predstavlja laboratorij za to, kar bodo zahodne Cerkve v prihodnosti zaradi velikih migracijskih gibanj. Ob tem je potrebno dodati, da ne gre samo za intenzivno prakso pobožnosti v svetiščih, ampak tudi za živahno pastoralno dejavnost: pomislimo na primer na to, da štiri največje župnije Jeruzalemskega patriarhata (Nazaret, Betlehem, Jafa in Jeruzalem) vodijo frančiškani Kustodije. Poleg tega je tu še 16 šol, ki so zelo pomembne za ustvarjanje kulture miru in srečanja med različnimi etničnimi skupinami in verstvi. Ekumenski in medverski dialog, ki v Sveti deželi daleč presega teološke spore ter namesto tega vstopa v vsakdan mnogih in terja izredno odprtost, sprejemanje in občutljivost. Zapleteno upravljanje tiste švicarske ure, ki je status quo, je bistvenega pomena za urejeno prisotnost različnih veroizpovedi. A bolj kot vse drugo sedaj izstopa tragični konflikt, ki Sveto deželo pesti že 76 let.
Skratka, na ramenih bratov frančiškanov in njihovega kustosa je veliko dela in odgovornosti. Odgovornost, ki se je, kot je zapisano na začetku te knjige, patru Francescu Pattonu precej nenadoma in nepričakovano zgrnila na glavo, vendar pa jo je znal učinkovito upravljati. In za to mu moramo biti hvaležni, saj kot se reče, Jeruzalem ne pripada nikomur, vendar pripada vsem.
Pater Francesco je te težke naloge opravljal z njemu lastnim slogom, ki ga bo pozoren bralec lahko razbral v tej knjigi. S potrpežljivostjo, skromnostjo in sposobnostjo poslušanja, pa tudi z odločnostjo in trdnostjo, ko so to zahtevali dramatični dogodki v tej deželi. Mandat p. Pattona so zaznamovali izjemni in strašni dogodki, ki se jih bomo še dolgo spominjali. Težka leta pandemije in nato od 7. oktobra dalje tista strašna vojna, ki jo je jeruzalemski patriarh, kardinal Pierbattista Pizzaballa, pravilno imenoval »najdaljša in najhujša« izmed mnogih, preštevilnih, ki so prizadele Sveto deželo in Bližnji vzhod. V teh dramatičnih trenutkih je pater Francesco znal držati naravnost krmilo čolna, ki mu je bil zaupan, in pomnožiti svoja prizadevanja za bližino ljudstvom, ki so jih te tragedije prizadele. Pred očmi imam najlepšo pobudo, ki jo je skupaj s svojim vikarjem, patrom Ibrahimom Faltasom, izvedel v teh mesecih krute vojne v Gazi: premestitev 150 ranjenih in bolnih otrok v Italijo.
Ta knjiga, ki je – z veseljem poudarjam – nastala s sodelovanjem dveh cerkvenih struktur, ki prek mednarodnosti učinkovito izražata katoliškost Cerkve: Kustodije in L'Osservatore Romano, bo pomagala bolje spoznati patra Pattona. Njegovega sloga se spominjam od najinega prvega srečanja, ko sem mu v smehu dejal: »Glede na tvoj priimek sem mislil, da si frančiškan Jenki ... namesto tega pa si iz Triveneta!« Temu frančiškanu Jenkiju iz Trentina želim to, kar je navada med frančiškani: »Naj Gospod da mir« njemu in še posebej Sveti deželi ter vsem, ki jo varujejo.