Papež: Potrebna je teologija, ki se potopi v zgodovino in odseva Kristusovo ljubezen

Vatican News

Sveti oče na začetku video sporočila spomni, da je papež Janez Pavel II. teološko fakulteto obiskal 21. novembra 1982 v okviru svojega pastoralnega obiska Palerma in področja Belice.

»Vaša fakulteta, ki ima od nastanka dalje močno ekleziološko poklicanost, je povabljena, da znotraj zgodovine in v poslušanju čuta za vero, ki ga ima Božje ljudstvo, postane protagonistka pri soočanju z izzivi, ki jih Sredozemlje postavlja teologiji: ekumenski dialog z Vzhodom; medverski dialog z islamom in judovstvom; varovanje človeškega dostojanstva na morju Mare nostrum, ki zaradi logik smrti pogosto postane monstrum (pošast); kulturna in družbena moč ljudske vernosti – "ljudske pobožnosti", kot je dejal sveti Pavel VI.; vir literature za odkupitev kulturnega dostojanstva ljudstva; in predvsem izzivi osvoboditve, ki jih prinaša krik žrtev mafije.

Gre za to, da bi se naučili obrtništva teologije kot tkanja evangeljskih mrež zveličanja, prav ob sicilijanskih obalah Sredozemskega morja; gre za potrpežljivo delo, ki skuša pripovedovati o ljubezni Učitelja in more vzbuditi čudenje ob srečanju in prijateljstvu. Čudenje, ki je ravno tisti dejavnik, ki vzbuja vero. Predstavljajte si torej tisti trenutek, ko se je Učitelj ustavil ob Galilejskem jezeru in opazoval ribiče, ki so popravljali mreže (Mt 4,18-22): kaj ga je spodbudilo, da jih je zbral okoli sebe, se opasal z njihovo človeškostjo in jih poslal kot ribiče ljudi? In zakaj mreže v Jezusovem pojmovanju, v njegovem načinu razmišljanja, postanejo znamenje in sredstvo odrešenja? To je naloga teologije iz Sredozemlja: tkati mreže zveličanja, evangeljske mreže, zveste Jezusovemu načinu razmišljanja in ljubezni, zgrajene z nitmi milosti in prepletene z Božjim usmiljenjem, s katerimi lahko Cerkev tudi v Sredozemlju ostane znamenje in sredstvo zveličanja za človeški rod (prim. Lumen gentium, 2). In to je način, na katerega lahko teologija ljubi, lahko postane krščanska ljubezen.

Gre za pravo analogijo križa: "Z višine križa je teolog spodbujen, da na človeško stvarnost gleda z očmi tistega, ki se je ponižal do te mere, da je postal najmanjši med ljudmi, se odrekel svojim božanskim prerogativom in prevzel podobo služabnika" (M. Naro, Protagonista è l’abbraccio. La picola teolgia di Francesco). Zato rad razmišljam o skoku bližine, ki dopolnjuje skok vere, da ne bi bili samo opazovalci zgodovine, ampak tkalci mrež, ki znajo okoli sebe splesti človeškost Kristusa in njegovega evangelija.

Bratje, sestre, mreže se tke in popravlja sede, pogosto tudi kleče. Ne pozabimo, da je to najboljši položaj za ljubezen do Gospoda: na kolenih. To pomeni, da prevzamemo slog umivanja nog in slog dobrega Samarijana, ki se skloni nad rane tistega, ki je padel v roke razbojnikov. Roke teologov si lahko predstavljamo takole: roke, ki pripovedujejo o Božjem objemu, roke, ki nudijo nežnost – ne pozabimo te besede, nežnost, ki je slog Boga –; roke, ki dvigajo tiste, ki so padli in usmerjajo k upanju. In ne pozabimo, da je samo v enem primeru dovoljeno na človeka pogledati od zgoraj navzdol: samo če mu pomagamo vstati.

Tako teologija terja in vključuje pričevanje vse do daritve življenje, do darovanja samega sebe prek mučeništva. Ta dežela pozna velike pričevalce in mučence: od duhovnika Pina Puglisija do sodnikov Rosaria Livatina, Paola Borsellina in Giovannija Falconeja ter številnih drugih, ki so služili državi. Oni so "resnične katedre" pravičnosti, ki teologijo vabijo, naj z besedami evangelija prispeva h kulturni odkupitvi področja, ki ga še vedno dramatično zaznamuje nadloga mafije. Ne pozabimo tega. Ustvarjati teologijo v Sredozemlju torej pomeni spominjati na to, da je oznanilo evangelija povezano z zavzemanjem za spodbujanje pravičnosti, s premagovanjem neenakosti in obrambo nedolžnih žrtev, da bi vedno sijal evangelij življenja in bi bilo zlo v vseh njegovih oblikah zavrnjeno.

Potrebna je teologija, ki se potopi v zgodovino in v njej odseva Kristusovo ljubezen. V tem smislu si želim, da bi fakulteta začela teološke in družbene raziskovalne procese o odpuščanju, na križišču zakonitosti, upora in svetosti. Začnite z ustvarjalnostjo pravi teološki in družbeni laboratorij odpuščanja, za resnično revolucijo pravičnosti!

In to je poklicanost vašega otoka. Vendar pa je ta tudi kraj, kjer se v harmoniji srečujejo različne kulture, zgodovine in obrazi, zaradi česar mora teologija gojiti dialog s sestrskimi vzhodnimi Cerkvami, ki prav tako gledajo na Sredozemlje. Pot ekumenskega in medverskega dialoga, naj bo še tako težavna, je pot, ki jo je treba ponovno predlagati in podpirati z izkušnjami srečanja, tudi z izkušnjami soočanja in sodelovanja v skupnem poslušanju Svetega Duha. To je dediščina številnih mučencev dialoga v Sredozemlju. Zato je vam zaupano poslanstvo, da se oblikujete kot laboratorij teologije ekumenskega dialoga in teologije verstev, ki naj vodi v teologijo medverskega dialoga. Vedno je v ospredju beseda dialog, odprtost.

V tem kontekstu se zdi plodna primerjava med teologijo in literaturo, kar je v teh letih značilno tudi za raziskovanje vaše teološke fakultete, zlasti zaradi odločitve, da bi prepoznali tisti čut za vero, ki pripada izkušnji ljudstva. Literatura o njem pogosto govori in omogoča branje sicilijanske in sredozemske stvarnosti in vam vsem pomaga ponovno odkriti svojo identiteto v znamenju dialoga ter vas usposablja, da si sezujete sandale "pred sveto zemljo drugega (prim. 2 Mz 3,5)" (Evangelii gaudium, 169). Po drugi strani pa, kako bi lahko razumeli poliedrično sicilijansko misel brez literature, brez Piradella, Verge, Sciascie in brez eksistencialnih tem, o katerih so napisali nepozabne strani?

Dragi bratje in sestre, Sredozemlje potrebuje živo teologijo, ki bo v polnosti gojila svojo kontekstualno razsežnost in postala spodbuda za vse. Gojite teologijo, ki z višine križa in na kolenih pred bližnjim uporablja ponižne, trezne in radikalne besede, ki bi vsem pomagale postati sočutni; in besede, ki nas bodo naučile izdelovati mreže zveličanja in ljubezni, da bi ustvarjali novo zgodovino, zakoreninjeno v zgodovini ljudi.
Objemam vas in vas prosim, da molite zame. Hvala.«