Papež: Resnično bogastvo niso materialne dobrine, ampak to, da nas Bog ljubi

Sveti oče je v nedeljo, 13. oktobra, z verniki na Trgu svetega Petra molil opoldansko molitev. V nagovoru pred njo je razmišljal ob evangeljskem odlomku, v katerem bogataš Jezusa vpraša, kaj naj stori, da bo dosegel večno življenje. Spomnil je, da vsi potrebujemo srečo, vendar pa se ta ne nahaja v bogastvu, ampak v tem, da tvegamo ljubezen: se odpovemo sebi, postanemo pozorni na tiste, ki potrebujejo pomoč, in podelimo z njimi svoje stvari in tudi to, kar smo: svoje talente, prijateljstvo, čas.

Vatican News

Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim!

Evangelij današnjega bogoslužja (Mr 10,17-30) nam pripoveduje o bogatašu, ki priteče k Jezusu in ga vpraša: »Dobri Učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« (v. 17). Jezus ga povabi, naj pusti vse in hodi za njim, vendar pa on žalosten odide, ker – pravi besedilo – je imel »veliko premoženje« (v. 23). In pustiti vse človeka stane.

Lahko vidimo dve gibanji tega človeka: na začetku teče, da bi šel k Jezusu, na koncu pa žalosten odide. Najprej teče naproti in potem odide. Zaustavimo se ob tem.

Kot prvo, ta človek k Jezusu priteče. Zdi se, kakor da bi ga nekaj v njegovem srcu priganjalo: dejansko, čeprav ima veliko bogastva, je nezadovoljen, v sebi nosi nemir, išče polnejše življenje. Pade k Učiteljevim nogam, kot to pogosto počnejo bolniki in obsedenci (prim. Mr 3,10; 5,6) – kar vidimo v evangeliju; je bogat in vendar potrebuje ozdravljenje. Jezus ga pogleda z ljubeznijo (v. 21); nato mu predlaga »terapijo«: naj proda vse, kar ima, da ubogim in hodi za njim. Toda na tej točki pride do nepričakovanega zaključka: ta človek postane potrt in odide! Kakor velika in silovita je bila želja po srečanju z Jezusom, tako hladno in hitro se je poslovil od Njega.

Tudi mi v srcu nosimo neustavljivo potrebo po sreči in življenju, polnem smisla; vendar pa lahko zapademo v iluzijo, da odgovor na to najdemo v posedovanju materialnih stvari in zemeljskih gotovosti. Jezus pa nas želi ponovno pripeljati k resnici naših želja in nam pomagati odkriti, da je dobro, po katerem hrepenimo, v resnici Bog sam, njegova ljubezen do nas in večno življenje, ki nam ga lahko podari samo On in nihče drug. Resnično bogastvo je to, da nas Gospod gleda z ljubeznijo, kakor Jezus stori s tem človekom, ter da ljubimo drug drugega tako, da iz svojega življenja naredimo dar za druge. Bratje in sestre, zato nas Jezus vabi, naj tvegamo, naj »tvegamo ljubezen«: prodati vse in dati ubogim, kar pomeni odpovedati se sebi in svojim lažnim gotovostim ter postati pozorni na tiste, ki potrebujejo pomoč, in podeliti svoje dobrine; ne samo stvari, ampak to, kar smo: svoje talente, svoje prijateljstvo, svoj čas in tako naprej.

Bratje in sestre, tisti bogataš ni hotel tvegati. Česa ni hotel tvegati? Ni hotel tvegati ljubezni in je žalosten odšel. Kaj pa mi? Vprašajmo se: na kaj je navezano naše srce? Kako potešimo svojo lakoto po življenju in sreči? Ali znamo deliti s tistimi, ki so revni, ki so v težavah ali potrebujejo nekoga, ki jim prisluhne, ki potrebujejo nasmeh, besedo, ki jim pomaga povrniti upanje? Zapomnimo si tole: resnično bogastvo niso dobrine tega sveta. Resnično bogastvo je to, da nas Bog ljubi, ter da se naučimo ljubiti kakor On.

In sedaj prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga v Jezusu odkriti zaklad življenja.