Papež rimski škofiji: Postati tkalci nove socialne in solidarnostne mreže v Rimu

Vatican News

V petek, 25. oktobra, je v baziliki svetega Janeza v Lateranu potekalo zasedanje rimske škofije, ki so se ga poleg papeža udeležili predstavniki različnih cerkvenih stvarnosti italijanske prestolnice, pa tudi predstavniki lokalnih političnih oblasti (med njimi rimski župan), civilne družbe in voditelji drugih verskih skupnosti.

Srečanje je bilo zaključek pobude »(Ne)enakosti«, s katero je rimska škofija obeležila 50. obletnico t. i. »simpozija o slabih plateh Rima«, ki je »zaznamoval cerkveno in socialno pot mesta«, ter Cerkev v Rimu spodbudil, da je prisluhnila trpljenju mesta, povabila k »razmisleku o odgovornosti kristjanov«, vstopila v dialog in »pretresla civilno, politično in krščansko vest mnogih«, kot je na začetku govora spomnil tudi papež Frančišek.

Svoj govor je razvijal okoli treh vidikov krščanskega odzivanja na realnost današnjega sveta: ubogim prinašati veselo oznanilo, zašiti raztrganino in sejati upanje.

Ubogim prinašati veselo oznanilo

Ubogi so vedno med nami, so Kristusovo telo, ki ga – kot zakrament – naredijo vidnega našim očem. »Jezus nam ne daje čarobne rešitve, da bi rešili revščino, ampak nas prosi, naj jim prinesemo veselo oznanilo. In dobra novica, ki jo je treba oznanjati revnim, je predvsem ta, da jim povemo, da jih Gospod ljubi in da so v Božjih očeh dragoceni, da je njihovo dostojanstvo, ki ga svet pogosto tepta, pred Bogom sveto,« je dejal papež in poudaril, da revež ni neka številka, ni problem ali celo nek odpadek. »Je naš brat, je meso našega mesa.«

Spomnil je na mnoge prostovoljce, delavce Karitas in drugih združenj na območju rimske škofije, na mnoge meščane, ki v tišini delajo dobro. A kot je dodal, je treba vprašanje revščine istočasno čutiti kot nujno cerkveno nalogo, ki bo postala obveznost in odgovornost vseh in za vedno. »Cerkev je poklicana, da prevzame slog, ki v središče postavlja tiste, ki jih zaznamujejo različne revščine – in teh je veliko: revni zaradi hrane in upanja, lačni pravice, žejni prihodnosti, tisti, ki potrebujejo prave vezi, da bi se lahko soočili z življenjem. Postanimo prisotni ob revnih in zanje postanimo znamenje Božje nežnosti!« je pozval sveti oče in spomnil, da je Bog navzoč s tremi držami: bližino, sočutjem in nežnostjo. »In kristjan, ki ne postane bližnji, ki ni sočuten in ki ni nežen, ni kristjan. Bližina, sočutje in nežnost. Tako posnemamo Boga.«

Zašiti raztrgano mesto

Drugi poudarek papeževega govora – zašiti raztrganino – je vzet iz naslova samega srečanja v lateranski baziliki. »Res je, nekaj se je raztrgalo! Veliko družbeno tkivo se zaradi neenakosti vsakodnevno raztrga, in to boli. Kako lahko sprejmemo, da se v našem mestu zavrže na tone hrane, hkrati pa obstajajo družine, ki nimajo kaj jesti? Kako lahko sprejmemo, da je na tisoče praznih prostorov in na tisoče ljudi spi na pločniku? Da imajo nekateri bogati ljudje dostop do vse zdravstvene oskrbe, ki jo potrebujejo, tisti, ki so revni, ko zbolijo, pa ne morejo dobiti dostojnega zdravljenja? Mesto, ki nemočno opazuje ta protislovja, je raztrgano mesto, tako kot naš celoten planet. Zato je treba to raztrganino popraviti tako, da se zavzamemo za oblikovanje zavezništev, ki v središče postavljajo človeka in njegovo dostojanstvo.«

Da pa bi to lahko storili, je po papeževih besedah treba »delati skupaj, uravnovesiti razlike, vsakemu dodeliti dar in poslanstvo, ki ju je že prejel«. To pa prav tako pomeni rasti v dialogu z institucijami in združenji, šolo in družinami, v dialogu med generacijami in na splošno z vsemi, tudi s tistimi, ki mislijo drugače. »Da bi zašili raztrganino, so potrebni potrpežljivost v dialogu brez predsodkov, soočenje o idejah, projektih in predlogih, ki lahko obnovijo mestno tkivo. Skupaj lahko tvegamo in se podamo na nove poti in premagamo virus brezbrižnosti, ki nas vse okuži, kot da se nas dogajanje v kotičkih našega mesta in planeta ne tiče.«

Da bi zašili raztrganino, pa je treba predvsem izstopiti iz brezbrižnosti in se osebno angažirati, pri čemer je papež zbrane v lateranski baziliki spodbudil h konkretnemu prizadevanju za preseganje neenakosti. Nanje se je obrnil s prošnjo: »Pri običajnem pastoralnem delu in katehezi bolj upoštevajte družbeno misel Cerkve. Pomembno je, da oblikujemo zavest o družbenem nauku Cerkve, tako da se bo evangelij prinašal v različne današnje situacije in nas naredil za pričevalce pravičnosti, miru in bratstva; in tkalce nove družbene in solidarnostne mreže v mestu, da bi sešili raztrganine, ki ga trgajo.«

Sejati upanje

Ob koncu je sveti oče spregovoril še o potrebi po širjenju upanja. To držo smo poklicani sprejeti tudi v luči bližnjega jubileja, ki bo potekal v znamenju krščanskega upanja. Kot je spomnil, je v buli ob razglasitvi jubileja povabil, naj razmišljamo o znamenjih upanja v povezavi z mirom, človeškim življenjem, bolniki, zaporniki, migranti, ostarelimi in revnimi. Vse je pozval k opravljanju konkretnih del upanja. Mnogoterost družbenih problematik, bi nas lahko odvrnila do te mere, da bi rekli, da ne moremo storiti ničesar.

»A krščansko upanje je vedno delavno, saj ga spodbuja gotovost, da Gospod vodi zgodovino in da v Njem lahko gradimo to, kar se s človeškega vidika zdi nemogoče. Sestre, bratje, upanje ne razočara! Nikoli ne razočara. Pojdimo po poti upanja. V tem mestu so delali moški in ženske, ki ob problemih niso stali ob strani in gledali, niti niso le veliko govorili in pisali o mnogih stvareh,« je dejal papež in spomnil na nekatere »duhovnike, prave može upanja«, kot je bil don Luigi Di Liegro; pa tudi na mnoge »laike, ki so se lotili dela in sejali semena dobrega, sprožili procese upanja, da bi nekdo drug skrbel za to majhno seme, dokler ni postalo veliko drevo«. Če danes na primer obstaja močno prostovoljstvo, je to zato, ker je nekdo verjel vanj in začel z majhnimi koraki. »To dobro je okužilo mnoge druge, dokler ni postalo skupen slog.«

»Danes moramo sprožiti nove procese upanja: sanjati o upanju in graditi upanje z delom, ki je odgovorno in solidarno. Drznite si! Vsi vi, drznite si v karitativnosti, ne bojte se sanjati o velikih podvigih, četudi se ti začnejo z majhnimi deli. Z upanjem pojdimo naprej,« je spodbudil sveti oče in sklenil: »Dragi bratje, drage sestre, tudi mi se lahko podamo na kraje revščine in prinašamo upanje evangelija. Hvala za vse, kar počnete v Cerkvi in mestu Rim. Molim za vas, da boste pogumne priče evangelija, sposobni prinašati veselo novico ubogim, zašiti raztrganine in sejati upanje!«