Pismo papeža Frančiška vatikanskemu bibliotekarju ob razstavi »Knjiga in duh«
Papež Frančišek
Dragemu bratu
msgr. Vincenzu Zaniju
bibliotekarju in arhivistu svete rimske Cerkve
Ob 750-letnici smrti sv. Bonaventura in Bagnoregia in sv. Tomaža Akvinskega, Vatikanska apostolska knjižnica ponuja razstavo »Knjiga in duh«, posvečeno obema učiteljema Cerkve. Med svojimi zakadi hrani njune rokopise, kodekse del in dokumentov, ki so povezani z njunim življenjem in delovanjem. Čestitam vam za to primerno pobudo.
Že papež Sikst IV. je leta 1475 odprl prve prostore Vatikanske knjižnice ob stoletnici smrti obeh svetnikov, ki ju Ghirlandaio ni tjavdan upodobil skupaj v dekoraciji Latinske knjižnice med velikimi antičnimi in krščanskimi avtorji.
Nekaj več kot stoletje pozneje ju je papež Sikst V. – papež, ki je Knjižnico obdaril z njeno sedanjo lokacijo – v nekem dokumentu,[1] ki ga je potem povzel papež Leon XIII.,[2] povezal s svetopisemsko podobo »dveh oljk in dveh svečnikov, ki stojita pred Gospodarjem zemlje« (prim. Raz 11,4).
Dejansko tudi še danes predstavljata izvir luči in navdiha za Cerkev in za kulturo. Sta »svetili« za pristop k znanju, zlasti k teologiji, v kateri se med seboj prešinjajo in bogatijo intelektualna globina in duhovno življenje, znanost in modrost, ponižnost in ljubezen v pripravljenosti, da se sadov umovanja ne zadrži zase, ampak se jih v velikodušnem pastoralnem in misijonskem vzgibu deli z drugimi.[3]
V tem smislu Doctor Communis in Doctor Seraphicus predstavljata dragoceno »družbo« za vsakega romarja na poti h Kristusu, ko zarisujeta pot, ki jo je prvi opisal kot »pot« razuma, ki ga razsvetljuje vera, drugi pa kot »pot« uma, ki se iz zrenja stvarstva dviga proti Bogu. Pomislimo na »trinitaričen« pogled, ki ga predlaga sv. Bonaventura na ustvarjenine in na njihove odnose,[4] s povezovanjem med »svetostjo razuma« in »razumnostjo svetosti«, na kar sklepamo predvsem iz zgleda njunega življenja.
In prav to je združevalni element, ki izhaja iz razstave, ki jo je postavila Vatikanska knjižnica, ki je v program vključila tudi študijski dan o obeh učiteljih Cerkve, na katerega so povabljene vse rimske Papeške univerze in fakultete.
Pohvaliti je treba tudi mednarodno sodelovanje, ki se je razvilo ob projektu, v katero so bili vključeni francosko veleposlaništvo pri Svetem sedežu, Center San Luigi v Rimu, Komisija Leonina, Papeške univerze Angelicum, Antonianum in Gregoriana, Pariška univerza Sorbona, kjer sta se tako sv. Tomaž kot sv. Bonaventura usposobila kot učitelja teologije.
Pred petdesetimi leti je sv. Pavel VI. ob podobni razstavi, ki je bila postavljena ob sedemstoletnici smrti obeh velikih svetnikov, poudaril njuno pomembnost, ko je zlasti Angelica opredelil kot »Velikega učenjaka Cerkve in vsega sveta«.[5] Nedavno se je papež Benedikt XVI, za učenjaka Seraficove misli in dela, v eni od svojih katehez spomnil hvalnega govora, ki ga je sestavil neki anonimni papeški notar: »Dober človek, prijazen, pobožen in usmiljen, poln kreposti, ljubljen od Boga in od ljudi. […] Bog mu je namreč podaril takšno milost, da je vse tiste, ki so ga videli, prešinjala ljubezen, ki je srce ni moglo prikriti«.[6]
Pričujoča razstava želi po tem zgledu prispevati k iskanju ustreznih jezikov in orodij danes, da bi se misel dveh »velikanov« katoliškega nauka lahko še naprej širila in dosegla vse ljudi.[7]
Na poslikavah Bibliotheca Latina sv. Bonaventura in sv. Tomaž držita v rokah zvitke, na katerih izstopajo stavki, ki jih pripisujejo njima, in se med seboj dopolnjujejo: Sv. Tomaž »pravi«: «Sacrae doctrinae finis est beatitudo aeterna»; sv. Bonaventura »odgovarja«: «Fructus Scripturae est plenitudo aeternae felicitatis».[8] In res nas sveta učitelja učita gledati na večno srečo kot na sad modrosti, znanosti in ljubezni, ter nas spodbujata, naj postanemo romarji vere, da bo »pričevanje vernikov v svetu kvas pristnega upanja«,[9] plamen, ki osvetljuje s tem, da označuje pot.
Dragi brat, izrekam Vam svoje priznanje za to pobudo, za katero si želim, da bi bila kar najbolj uspešna. Zahvaljujem se Vam in tistim, ki so sodelovali pri njeni pripravi in organizaciji, in jim iz srca pošiljam svoj blagoslov.
Vatikan, 4. oktobra 2024
[1] Prim. Sikst V., Bula Triumphantis Hierusalem, 14. marca 1588, 13.
[2] Prim. Leon XIII., Okrožnica Aeterni Patris, 4. avgusta 1879.
[3] Prim. Apostosko pismo Ad theologiam promovendam, 1. novembra 2023, 8.
[4] Prim. Okrožnica Laudato si’, 24. maja 2015, 239-240.
[5] Sv. Pavel VI., Apostolsko pismo Lumen ecclesiae, 20. novembra 1974, 1.
[6] J.G. Bougerol, Bonaventura, in A. Vauchez (a cura), Storia dei santi e della santità cristiana. Vol. VI. L’epoca del rinnovamento evangelico, Milano 1991, str. 91; navaja Benedikt XVI., Splošna avdienca, 3. marca 2010.
[7] Prim. Pismo za 700-letnico kanonizacije sv. Tomaža Akvinskega, 30. junija 2023.
[8] Prim. Biblioteca Apostolica Vaticana, San Tommaso e San Bonaventura nella Biblioteca Vaticana. Razstava ob 700-letnici (1274-1974). Kalalog, Biblioteca Apostolica Vaticana, Città del Vaticano, 1974, str. 5-6.
[9] Prim. Bula o napovedi Rednega svetega leta 2025 “Spes non confundit”, 9. maja 2024.
