Sveti oče: O športu poročati kot o himni življenju

Vatican News

»Sto let je pomemben mejnik in lepa trofeja,« zapiše papež v pismu ustvarjalcem italijanskega dnevnega športnega časopisa Corriere dello Sport-Stadio in spomni na naklado dveh milijonov izvodov, prodanih ob zmagi Italije na svetovnem prvenstvu leta 2006. »V teh stotih letih vam je uspelo veliko,« pri čemer spomni, da je k nastanku časopisa pripomogel tudi Enzo Ferrari, znani italijanski podjetnik, dirkač in ustanovitelj Ferrarija.

Na igrišču nasprotniki, a nikoli sovražniki

Papež se spominja svojega otroštva v Argentini, ko je kot otrok igral nogomet z žogo iz krp. »Tako so začeli številni šampioni, ki so s prijatelji brezskrbno igrali na improviziranih igriščih med hišami, tudi v zelo revnih kontekstih. Kako lepo je doživeti občutek bratstva: igra se, igra se skupaj, in vemo, da smo nasprotniki le na igrišču, nikoli pa sovražniki. Človek se nauči veselja ob zmagi, zaveda se znoja in truda, ki ga je vložil; uči se tudi ob porazu, se poskuša pobrati in ceniti storjene napake, da bi se jim naslednjič poskušal izogniti, ali pa preprosto sprejeti svojo drugačnost in omejenost: vsi smo dragoceni in edinstveni, vendar nismo popolni.«

Mnogi so začeli na župnijskih igriščih

»Nekateri pravijo, da sem navijač argentinske ekipe San Lorenza,« nadaljuje sveti oče in dodaja: »Ko so fantje, ki so se v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja igrali na ulicah, iskali varen prostor, kjer bi lahko igrali nogomet, je duhovnik italijanskega rodu, salezijanec don Lorenzo Massa, odprl vrata oratorija in tam se je začela čudovita pustolovščina.«

»Tudi danes potrebujemo prostore, kjer bi se lahko ukvarjali s športom, zlasti v revnejših in izoliranih okoljih, predvsem pa potrebujemo odrasle, ki na pristen način sprejemajo otroke in mlade, ki znajo prisluhniti njihovim sanjam in si skupaj z njimi želijo boljše prihodnosti.« Papež izpostavi, koliko dobrega je bilo narejenega v Italiji z župnijskimi in oratorijskimi igrišči in koliko mladih, ki so zdaj športni prvaki, se pogosto spominja, da so začeli na župnijskih igriščih.

Zdrava športna kultura podpira vrednote

Časopis Corriere dello Sport-Stadio ima dolgo zgodovino, njegov namen pa je zajeti vso Italijo ter poročati o športnih dogodkih tako v državi kot tujini. »Šport je eden od dejavnikov, zaradi katerih se počutimo kot eno ljudstvo, kot takrat, ko vstanemo in pojemo himno, doma, na stadionu ali v športnih dvoranah. Kako pomembno je, da med olimpijskimi igrami ali svetovnimi ali celinskimi prvenstvi hodimo združeni, da se počutimo kot del ene družine in družine narodov,« izpostavi sveti oče in nadaljuje, da pa smo v zadnjih letih še prepogosto videli, kako so se sosednji narodi ali skupine znotraj istih držav postavili drug proti drugemu.

 »Tekmovalnost v športu je zdrava, saj zahteva potrpežljivost, poslušanje trenerja, spoštovanje nasprotnikov, pravil in sodnikov ter usklajevanje s soigralci«. V svetu pa je pogosto cilj uničiti nasprotnika, postaviti svoja pravila in zavrniti tiste, ki želijo spopad med stranmi umiriti v skladu z mednarodnim pravom. »Širjenje zdrave športne kulture v tem smislu pomeni spodbujati rast človeštva v njegovih najlepših in pristnih vrednotah,« za kar se papež zahvaljuje ustvarjalcem športnega časopisa.

Zavrniti moramo logiko izključevanja in nasilja

Čeprav smo bili v zadnjih letih priča primerom nestrpnosti, ki jih je treba obsoditi, pa sveti oče izrazi prepričanje, da »obstaja veliko več primerov, ko se je v športu “oblikovala ekipa”, pri čemer rasa, stan ali versko prepričanje niso predstavljali ovire ali prepreke«, zato papež spodbudi, naj prispevajo k temu ozračju pristne in prijazne človečnosti.

»Zavrniti moramo vsakršno logiko izključevanja in nasilja. Vemo, da imajo besede svojo vrednost pri vzgajanju k dobremu in lepemu, ne pa da uničujejo. Časopisni članek, tudi športni, lahko naredi veliko dobrega, lahko pa tudi škodi ali spodbuja ozračje nezaupanja. Vendar vi, prosim, ne bodite takšni!«

O športu kot o himni življenju

Ob koncu se sveti oče dotakne še teme sprejemanja in celostnega vlaganja v človeka.  Dodaja, da iz organizacijskih razlogov ni mogoče hkrati organizirati olimpijskih in paraolimpijskih iger. »Na nedavnih igrah v Parizu smo se veselili številnih uspehov neverjetnih fantov in deklet. Za nekatere od njih je bila zlata medalja življenjskega pomena, saj so zaradi svoje notranje moči in pomoči vseh zmogli premagati izzive svoje invalidnosti. Njihova tekmovanja so himna življenju! Naj vaš časopis pripoveduje o zmagah in porazih, a način razmišljanja o športu in življenja športa naj bo himna življenju!«