Papež pasijonistom: Sredi trpljenja oznanjati Kristusa. Potrebujemo luč evangelija.

Vatican News

Papež je izrazil veselje, da se je s pasijonisti srečal ob sklepu njihovega kapitlja (poteka v Rimu od 7. do 26. oktobra 2024), na katerem so se spraševali, kako se v naših nemirnih časih ustrezno odzvati na Božjo pobudo, ki nas vedno poziva k sodelovanju pri njegovem odrešenjskem načrtu. Na poseben način so razmišljali o besedah, ki jih je Bog namenil preroku Izaiju: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« (Iz 6,8) ter o Jezusovem povabilu v zvezi s pričakovanjem Božjega kraljestva: »Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Lk 10,2).

Najti nove poti za srečanje z Gospodom

»Da bi se kot oznanjevalci Vstalega Križanega ponovno podali na pot, morate z ustnicami, očiščenimi z ognjem ljubezni, ki črpa iz kontemplacije skrivnosti, na vprašanje preroka Izaija ponovno odgovoriti: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,8). Na ta način se bodo obnovile misijonarske energije tudi v luči bližajočega se jubileja,« je dejal sveti oče.

»Zaželeno, še več, nujno je poslanstvo, katerega cilj je doseči čim več oseb, saj imajo vsi brez izjeme veliko potrebo po luči evangelija. Ne da bi se odpovedali običajnim metodam pastoralnega dela, vam želim da bi našli tudi nove poti in ustvarili nove priložnosti za lažje srečanje med ljudmi in srečanje z Gospodom, ki nikogar ne zapusti, ampak “hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2,4).«

Podati se na ceste sveta

Papež Frančišek je pasijoniste spodbudil, naj se torej podajo »na ulice, trge in ceste sveta, da ne bi otrdeli in splesneli« ter da bi »dokazali svojo radostno in rodovitno vero«. »Vendar je ta izhod lahko učinkovit le, če izhaja iz polnosti ljubezni do Boga in človeštva, če se živi v kontemplativnem življenju, bratskih odnosih v skupnosti in medsebojni podpori, ko hodite skupaj in doživljate Gospodovo navzočnost med vami.«

Da pa bi ustvarili dogodke evangelizacije, predstavili vzvišeno lepoto Kristusove osebe in pokazali Cerkev, ki je privlačna ter gostoljubna, pa je po papeževih besedah potrebna »stalna ukoreninjenost v molitvi in Božji besedi«. »Ta ukoreninjenost v molitvi je pomemben del vašega izročila: umakniti se, da bi molili in kontemplirali, včasih za nekaj mesecev, včasih več dni ali del dneva.«

Sv. Pavel od Križa in njegova karizma

Pasijoniste je spodbudil, naj karizmo svojega ustanovitelja svetega Pavla od Križa ohranjajo živo: »Evangelizacija, ki temelji na dobrem pričevanju, na kerigmi in homilijah, oznanja ljubezen Boga, ki se v Sinu daruje za človeško odrešenje. Vaš ustanovitelj je vse to razumel v najglobljem smislu. Navdušen nad to skrivnostjo in voden od Duha se je potopil v duhovno izkušnjo, zaradi katere je postal eden najbolj znanih mistikov svojega časa.«

Njegovo najbolj izvirno spoznanje je bilo, da »je Jezusova smrt na križu izraz najvišje Božje ljubezni«. Je »čudež nad čudeži božje ljubezni«, »vrata za vstop v globoko molitev in združenje z Njim«, »šola za učenje vseh kreposti« in »energija, zaradi katere smo sposobni prenašati vsako bolečino«. Obenem pa ga je »mučilo spoznanje, da se človeštvo v polnosti ne zavede te ljubezni«. Govoril je: »Božja ljubezen ni poznana in ni spoštovana.« Iz te notranje izkušnje je izvirala njegova »odločenost, da zbere tovariše, ki bodo potopljeni v kontemplacijo te ljubezni in pripravljeni, da jo oznanjajo«.

Oznanjati sredi trpljenja našega časa

Z veseljem in močjo te karizmatične pripadnosti znajo pasijonisti oznanjati navzočnost Vstalega Križanega sredi trpljenja našega časa. Poznamo obsežnost in opustošenje trpljenja v revščini, vojnah, stvarstvu, v sprevrženi dinamiki, ki povzroča delitve med ljudmi in zavračanje šibkih. »Storimo vse, kar je mogoče,« je pozval sveti oče, »da bolečina naših bratov ne bi ostala brez pomena in se spremenila v izgubo človečnosti in obup. Kristus, trpeč in križan, je šel skozi te spirale bolečine, v ljubezni je živel vse prebodenosti ter s tem dal smisel bolečini, ki se daruje iz ljubezni.«

Upanje in gotovost ljubezni

Papež je spomnil, da je kapitelj potekal istočasno s škofovsko sinodo o sinodalnosti in tik pred začetkom jubileja, katerega osnovna tema je upanje. »Krepost upanja je posebej povezana s karizmo pasijonistov. Njen teološki razlog je Kristusova smrt in vstajenje. Kri in voda, ki tečeta iz njegovega srca, nam pravita, da se onkraj smrti življenje nadaljuje, da se ljubezen izliva na človeštvo z darom Duha in se sporoča z močjo, ki je nihče ne more odpraviti. Če v človeku nič ne more zadušiti zmožnosti ljubiti, potem ni nič izgubljeno, vse ponovno dobi smisel in vrednost, vse je rešeno. Na tej gotovosti vere stoji upanje.«

Po zgledu in na priprošnjo Device Marije

Sveti oče je pasijoniste spomnil še na skrbnost Device Marije, ki se je »ob prvem svitu svojega posebnega poslanstva v Očetovem odrešenjskem načrtu v naglici odpravila v gričevje, kjer je pomagala svoji ostareli sorodnici«. Rekla je, da je Gospodova služabnica, se dala na razpolago bližnjemu, njena sorodnica Elizabeta pa jo je razglasila za Gospodovo Mater.

In prav po zgledu in na priprošnjo Device Marije, naj pasijonisti »živijo svoje posvečenje in poslanstvo ter se zavedajo nujnosti širjenja sporočila odrešenja«. »Ljubezen, ki se izraža z besedo, ki je odmev Besede resnice, z gesto, ki dvigne reveža in pomoči potrebnega, ali s preprosto tišino, ko smo blizu tistim, ki trpijo,« je sklenil papež Frančišek.