Papež: Družine kot pričevalci zvestobe, služenja, odprtosti za življenje in sprejemanja
Vatican News
Papež je izpostavil odločilno vlogo zakonske zveze in družine v življenju narodov ter poudaril, da je Cerkev vedno skrbela zanje, jih podpirala in evangelizira. Navedel je sklepni dokument 16. sinodalnega zasedanja, ki poudarja, da so družine »privilegiran kraj za učenje in izkušnjo bistvenih praks sinodalne Cerkve«. Zato mora v njih rasti zavedanje, da so »subjekti in ne le naslovniki družinske pastorale, odgovorni za gradnjo Cerkve in zavzetost v družbi«.
Dodal je, da pa se v nekaterih državah ne spoštuje dostojanstva in svobode, do katerih ima vsak človek kot Božji otrok neodtujljivo pravico. Omejitev in prisil so pogosto deležne ženske, ki so prisiljene v podrejen položaj. Papež je poudaril, da so med Gospodovimi učenci od vsega začetka tudi ženske. Sveti Pavel pa zapiše, da v Kristusu Jezusu ni ne moškega ne ženske (prim. Gal 3,28). To ne pomeni, da je razlika med njima izničena, temveč da »v načrtu odrešenja ni razlikovanja med moškim in žensko – oba pripadata Kristusu«.
»Po Jezusu smo vsi osvobojeni greha, žalosti, notranje praznine, izoliranosti, evangelij družine pa je veselje, ki napolni srce in vse življenje. Ta evangelij je tisti, ki pomaga vsem, v vsaki kulturi, da vedno iščejo tisto, kar je v skladu s človeškostjo in željo po odrešenju, ki je zakoreninjena v vsakem moškem in ženski.«
Papež je izpostavil, da je »zakrament zakonske zveze kot dobro vino, ki so ga postregli na svatbi v Kani« (prim. Jn 2,1-12). Spomnil je, da »so se prve krščanske skupnosti razvijale v družinski obliki, širile družine s sprejemanjem novih vernikov in se srečevale po domovih«. »Kot odprt in gostoljuben dom si je Cerkev od vsega začetka prizadevala, da nobena ekonomska ali socialna omejitev ljudem ne bi preprečevala živeti po Jezusovem zgledu. Vstop v Cerkev vedno pomeni začetek novega bratstva, ki temelji na krstu in sprejema tujce in celo sovražnike.«
Cerkev tudi danes ne zapira vrat pred tistimi, ki s težavo hodijo po poti veri, ampak jim jih na stežaj odpira, je zatrdil sveti oče in se skliceval na apostolsko spodbudo Amoris laetitia. »Logika pastoralne integracije je ključ do pastoralnega spremljanja« tistih, ki skupaj živijo in odlagajo svojo zakonsko zvezo ter razvezanih in ponovno poročenih oseb. Njihova navzočnost v Cerkvi pričuje o pripravljenosti, da vztrajajo v veri, ne glede na rane bolečih izkušenj.
»Cerkev, ne da bi kogar koli izključila, spodbuja družino, ki temelji na zakonski zvezi, in na vsakem kraju in ob vsakem času prispeva k utrjevanju zakonske zveze v kreposti ljubezni, ki je večja od vsega. Moč družine temelji bistveno v sposobnosti, da ljubimo in da učimo ljubiti. Naj bo družina še tako ranjena, vedno lahko raste, če živi iz ljubezni.«
Papež je nadaljeval, da so izzivi, problemi in upanje, ki se danes nanašajo na zakonsko zvezo in družino, del odnosa med Cerkvijo in kulturo. »Od sposobnosti soočanja s temi izzivi je odvisna možnost popolnega izvajanja evangelizacijskega poslanstva, ki zavezuje vsakega kristjana. V tem pogledu je zadnja sinoda obogatila cerkveno zavest vseh udeležencev: sama enost Cerkve dejansko zahteva prizadevanje za premagovanje kulturnih odtujenosti ali konfliktov ter vzpostavljanje harmonije in razumevanja med narodi.«
Po papeževih besedah je Inštitut Janez Pavel II. zaslužen za »posebno sodelovanje na tem področju, in sicer s študijami in raziskavami, ki razvijajo kritično razumevanje odnosa različnih družb in kultur do zakonske zveze in družine«. Dodal je, da je ravno zato razširil pozornost inštituta na razvoj humanističnih znanosti in antropološke kulture.
Sveti oče je izrazil upanje, da bo Inštitut »na vseh koncih sveta podpiral zakonce in družine pri njihovem poslanstvu« ter jim pomagal, da bodo »živi kamni Cerkve in priče zvestobe, služenja, odprtosti za življenje in sprejemanja«. »Hodimo skupaj po Kristusovi poti! Ta sinodalni slog ustreza velikim izzivom današnjega časa, pred katerimi so družine znamenje rodovitnosti in bratstva, utemeljenega na evangeliju.«
