Papež Frančišek: Pred štiridesetimi leti je moč dialoga preprečila vojno med Argentino in Čilom
Papež Frančišek
GOVOR SVETEGA OČETA FRANČIŠKA
ob štirideset letnici
Pogodbe o miru in prijateljstvu med Argentino in Čilom
Gospodje ministri, eminence, ekscelence, člani diplomatskega zbora, gospe in gospodje!
Vesel sem, da vas lahko sprejmem ob štirideset letnici Pogodbe o miru in prijateljstvu med Argentino in Čilom, ki je končala dolgoletni ozemeljski spor med dvema državama. To je vesel spomin na tista intenzivna pogajanja, ki so se s papeškim posredovanjem izognila oboroženemu spopadu, ki je bil na tem, da bi dva bratska naroda zoperstavil med seboj, in so se končala z dostojno, razumno in pravično rešitvijo.
Veleposlaništvoma Čila in Argentine se zahvaljujem za to spominsko pobudo. Pozdravljam navzoče delegacije in oblasti, pa tudi predstavnike posrednikov, ki so sodelovali pri tem dogodku.
Spominskemu slavju sem hotel dati poseben poudarek tudi z navzočnostjo gospodov kardinalov in diplomatskega zbora – iz srca se jim zahvaljujem – tako zaradi same obletnice kakor tudi, da bi v tem trenutku svetu poslali ponoven poziv k miru in dialogu. Tako prizadevnost, ki je vključevala obe državi med dolgimi in težavnimi pogajanji, kakor tudi sad miru in prijateljstva, namreč predstavljajo zgled za posnemanje.
Leta 2009 sem v predgovoru h knjigi pokojnega škofa Carmela Juana Giaquinta na temo Pogodbe o miru in prijateljstvu[1] zapisal: »Pogodba je bila mogoča s posredovanjem papeža Janeza Pavla II. in zaupanjem našega ljudstva in oblasti. Toda kako je prišlo do papeškega posredovanja? […] Na prvem mestu je bila molitev naših ljudi, ki sovražijo vojno. […] Ko je bilo doseženo pomirjujoče posredovanje papeža Janeza Pavla II., na božič 1978, se prizadevanja obeh škofov niso prenehala. Brez vmešavanja v posredovanje, ki je bila izključna dejavnost papeža ter argentinske in čilske vlade, je bilo treba papeško posredovanje gojiti, vzdrževati in braniti pred številnimi zunanjimi nevarnostmi, da se je novembra 1984 uresničilo, praktično šest let po začetku.« [2]
Sv. Janez Pavel II. je že od prvih dni svojega papeževanja skrbel in si prizadeval ne le, da bi se izognili temu, da bi se spor med Argentino in Čilom »izrodil v nesrečen oborožen spopad, ampak tudi da bi našel način za dokončno rešitev tega spora.[3] Potem ko je prejel prošnjo obeh vlad, skupaj s konkretnimi in zahtevnimi zavezami, je papež sprejel posredovanje z namenom, da svetuje in predlaga »pravično ter nepristransko in zato častno rešitev.«[4] Med posredovanjem je papež izrazil svoj namen s temi besedami: »Da se po dobri volji obeh strani najde zadovoljiva rešitev, ki temelji na pravičnosti in mednarodnem pravu, ki izključuje uporabo sile.«[5] Danes živimo to, kar pomeni žalostna uporaba sile.
Naslov Pogodba med Argentino in Čilom jo opredeljuje z dvema besedama: mir in prijateljstvo. Malo se zadržimo pri njiju.
Prva: mir. Ob podpisu Pogodbe 2. maja 1985 je Janez Pavel II. izrazil svoje veselje, ker se – kot je dejal – »mir utrjuje in to na tak način, da lahko upravičeno daje utemeljeno upanje na njegovo trajnost.«[6] Ta dar miru – je poudaril papež – pa bi vendar zahteval vsakdanji napor, da bi ga obvarovali pred ovirami, ki bi lahko nasprotovale in za spodbujanje vsega, kar bi ga lahko obogatilo. Pogodba namreč nudi primerna sredstva za doseganje dvojnega namena, tako glede tega, kar se nanaša na preseganje morebitnih razhajanj, kakor glede pospeševanja »harmoničnega prijateljstva s sodelovanjem na vseh področjih, ki je namenjeno tesnejšemu povezovanju obeh narodov.«[7] Zato ta zgled celovite in dokončne rešitve spora z miroljubnimi sredstvi zasluži, da ga ponovno predložimo sedanji svetovni situaciji, v kateri se številni konflikti nadaljujejo in se zaostrujejo, brez učinkovite volje, da bi jih rešili z absolutnim izključevanjem uporabe sile ali z grožnjo njene uporabe. In to sedaj živimo na precej tragičen način.
Druga beseda: prijateljstvo. »Ko pihajo ledeni vetrovi vojne, ki se združujejo s ponavljajočimi pojavi krivice, nasilja in neenakosti, pa tudi resne podnebne razmere ter edinstvena antropološka sprememba, je nujno, da se ustavimo in se vprašamo: je karkoli, za kar je vredno živeti in upati?«[8] Upore, napore in padce namreč lahko razumemo kot klic k premisleku, da bi se srce odprlo srečanju z Bogom, da bi se vsak zavedal samega sebe, bližnjega in stvarnosti. Ne pozabimo na naše stanje »beračev«, mi smo pravi berači. Poklicani smo, da postanemo »Berači bistvenega«, tega, kar daje smisel našemu življenju. »Tako odkrivamo, da vrednota človeškega bivanja ni v stvareh, v doseženih uspehih, v tekmovanju, ampak predvsem v tistem odnosu ljubezni, ki nas podpira, ko našo pot zakorenini v zaupanju in v upanju. Bratje in sestre, gre za prijateljstvo z Bogom, ki potem odseva v vseh drugih človeških odnosih, da bi položili temelje veselju, ki nikoli ne mine.«[9]
Pred nekaj tedni so ob štirideseti letnici argentinski in čilski škofje podpisali novo izjavo, v kateri so spomnili, kako je Pogodba »preprečila vojno med bratskima narodoma«.[10] Škofje obeh držav se zahvaljujejo Bogu, ker sta s tem dogovorom prevladala dialog in mir. Istočasno so izrazili svojo hvaležnost sv. Janezu Pavlu II., ki je ponudil svoje posredovanje med dvema državama, posredovanje, ki sta ga izvajala kardinala Antonio Samorè in Agostino Casaroli, dva velikana.
Čutenje čilskih in argentinskih škofov sprejemam za svoje in se zahvaljujem Bogu, da nas je obvaroval in rešil pred vojno! Skupaj s kardinali in škofi obeh držav smo hvaležni za mir in sodelovanje med obema narodoma v zaupanju, da se ta pot lahko še poglobi v dobro obeh ljudstev. Želim si, da bi duh srečanja in sloge med narodi v Latinski Ameriki in po vsem svetu, ki si želi miru, lahko spodbudil množenje pobud in usklajenih politik, za razrešitev številnih družbenih in okoljskih kriz, ki zadevajo prebivalstvo po vseh celinah, predvsem pa škodujejo najbolj ubogim.
Ob 25-letnici Pogodbe, 28. novembra 2009, je tukaj v Vatikanu potekala spominska prireditev, ki sta ji povečala veljavo obiska argentinske predsednice gospe Cristine Fernández Kirchner, in Čila gospe Michelle Bachelet. Ob tej priložnosti je papež Benedikt XVI. poudaril, da Čile in Argentina nista samo sosednji državi, ampak sta veliko več. »To sta dva bratska naroda s skupno poklicanostjo bratstva, spoštovanja in prijateljstva, ki je v veliki meri sad katoliškega izročila, ki je v temelju njune zgodovine ter njune bogate kulturne in duhovne dediščine.«[11]
Sedaj, po štiridesetih letih, obnavljamo svojo hvaležnost za napore vseh ljudi, ki so v vladah in diplomatskih delegacijah obeh držav pozitivno prispevali k nadaljevanju te poti miroljubne rešitve ter tako uresničili hrepenenje po miru argentinskega in čilskega ljudstva. Pogodba o miru in prijateljstvu, kakor je še povedal papež Benedikt, »je svetal zgled moči človeškega duha in volje po miru ob barbarstvu in nesmiselnosti nasilja in vojne kot sredstva za reševanje razhajanj.«[12] Gre za bolj kot kdaj koli prej aktualen zgled, kako je potrebno »v vsakem trenutku s trdno voljo in do skrajnih posledic vztrajati pri iskanju rešitev sporov z resnično željo po dialogu in dogovoru, s potrpežljivimi pogajanji in potrebnimi zavezami, vedno pa ob upoštevanju pravičnih zahtev in zakonitih interesov vseh.«[13]
V zvezi s tem ne morem, da ne bi omenil številnih oboroženih spopadov, ki potekajo, in jih še vedno ni mogoče pogasiti kljub temu, da predstavljajo zelo boleče raztrganine za države v vojni in za celotno človeško družino. In tukaj želim izpostaviti hinavščino govorjenja o miru in igranja z vojno. V nekaterih državah, kjer se veliko govori o miru, se največ obnesejo naložbe v tovarne orožja. Ta hinavščina nas vedno vodi v neuspeh. Neuspeh bratstva, neuspeh miru. Bog želi, da mednarodna skupnost z dialogom doseže moč prava, saj mora biti dialog duša mednarodne skupnosti.[14] Omenim le dva neuspeha današnjega človeštva: Ukrajino in Palestino, kjer ljudje trpijo, kjer arogantnost zavojevalca prevlada nad dialogom.
Ekscelence, gospe, gospodje, iskreno se vam zahvaljujem za vaše sodelovanju pri tem spominskem dejanju. Po priprošnji Marije, Kraljice miru, naše Matere, kličem Božji blagoslov na ljubljena naroda Čila in Argentine, in ga delim na vsa miru in sloge željna ljudstva, na vsakega moškega in vsako žensko, ki je tvorec bratstva in družbene pravičnosti. Hvala! Gospodov blagoslov za naši ljudstvi.
[1] Carmelo Juan Giaquinta, El tratado de paz y amistad entre Argentina y Chile. Cómo se gestó y preservó la mediación de Juan Pablo II, Buenos Aires 2009: El tratado fue posible gracias a la mediación del Papa Juan Pablo II, y a la confianza depositada en él por nuestros pueblos y autoridades. Pero, como se llegó a la mediación papal? […] Estuvo, en primer lugar, la oración de nuestro pueblo, que aborrece la guerra. […] Una vez lograda la intervención pacificadora del Papa Juan Pablo II, en la Navidad de 1978, el esfuerzo de los dos Episcopados no cesó. Sin intervenir en la mediación, que fue una actividad exclusiva del Papa y de los Gobiernos de la Argentina y Chile, hubo que cultivar, sostener y defender la mediación papal de no pocos peligros externos, para que ésta llegase a buen término en noviembre de 1984, prácticamente seis años después de comenzada.
[2] Prav tam, 9-11.
[3] S. Giovanni Paolo II, Mediazione tra Argentina e Cile nella controversia sulla zona australe, 23. april1982.
[4] Prav tam.
[5] Prav tam.
[6] S. Giovanni Paolo II, Ratifica del Trattato di Pace e di Amicizia tra Argentina e Cile. Mediazione nella controversia sulla zona australe, 2. maj 1985.
[7] Prav tam.
[8] Messaggio in occasione del XLV Meeting per l’amicizia tra i popoli (Rimini, 20-25 avgust 2024), 19. julij 2024. (Prispevek sporočila v slovenščini.)
[9] Prav tam.
[10] En el 40 Aniversario del Tratado de Paz y Amistad entre Argentina y Chile. Declaración de las Conferencias Episcopales de ambos países, Buenos Aires, 6 de noviembre de 2024.
[11] Discorso alle Delegazioni dell’Argentina e del Cile in occasione del XXV anniversario del Trattato di Pace e di Amicizia fra i due Paesi, 28. novembra 2009.
[12] Prav tam.
[13] Prav tam.
[14] Prim. Discorso ai membri del Corpo Diplomatico accreditato presso la Santa Sede per la presentazione degli auguri per il nuovo anno, 8. januarja 2024.