Papež G20: Da bi izkoreninili lakoto in revščino, je treba ukrepati takoj in odločno

Vatican News

Papež Frančišek – sporočilo je na vrhu G20 v Riu de Janeiru v Braziliji prebral kard. Pietro Parolin – začne z besedami iz okrožnice Vsi smo bratje: »Svetovna politika izmed svojih temeljnih in obveznih nalog ne sme črtati učinkovite odprave lakote. Kajti, ko finančne špekulacije določajo ceno hrane, kot da bi bila navadno blago, zaradi lakote trpi in umira na milijone ljudi. Po drugi strani pa se uničuje na tone živil. To je velika sramota. Lakota je zločin, prehrana je neodtujljiva pravica. Medtem ko se poglabljamo v načelna ali ideološka razpravljanja, pogosto dopuščamo, da bratje in sestre še vedno umirajo zaradi lakote in žeje« (okrožnica Vsi smo bratje, 189).

Skupna prizadevanja in reorganizacija prehranskih sistemov

Izpostavi, da »je mednarodni sistem trenutno pod velikim pritiskom«, kar se kaže kot zaostrovanje vojn in konfliktov, teroristične dejavnosti, asertivne zunanje politike in agresivna dejanja in krivice.  Zato je izredno pomembno, da skupina G20 najde nove načine za dosego stabilnega in trajnega miru na vseh ozemljih, povezanih s konflikti, ter povrne dostojanstvo prizadetim.

Oboroženi spopadi, ki so razlog za veliko smrtnih žrtev, množično razseljevanje in degradacijo okolja, prav tako prispevajo k povečanju lakote in revščine. »Vojne še kar naprej močno obremenjujejo državna gospodarstva, zlasti zaradi prevelikih količin denarja, ki se ga porabi za orožje in oborožitev.«

Poleg tega ostaja paradoks glede dostopa do hrane: na eni strani več kot 3 milijarde ljudi nima dostopa do hranljive prehrane, na drugi strani pa imamo skoraj 2 milijardi ljudi, ki imajo težave zaradi prekomerne telesne teže ali debelosti. Potrebna so skupna prizadevanja  za dosego sprememb na vseh ravneh in za reorganizacijo prehranskih sistemov kot celote (prim. sporočilo papeža Frančiška za svetovni dan hrane 2021).

Lakota je posledica družbenih in gospodarskih krivic

Po papeževih besedah je zelo zaskrbljujoče, da družba še vedno ni našla načina za rešitev problema lakote. Tiho sprejemanje označi za »škandalozno krivico in hud prestopek«, saj kdor z oderuštvom in pohlepom povzroča lakoto in smrt, posredno zagreši umor. Poudari, da »za reševanje ljudi iz revščine in lakote ne bi smeli varčevati z nobenim naporom«.

»Pomembno je, da se zavedamo, da lakota ni le vprašanje pomanjkanja hrane, temveč je posledica širših družbenih in gospodarskih nepravičnosti. Zlasti revščina je pomemben dejavnik, ki prispeva k lakoti in ohranja krog gospodarskih in socialnih neenakosti, ki so razširjene v naši globalni družbi. Lakota in revščina sta neločljivo povezani,« poudarja in dodaja: »Očitno je torej, da je treba takoj in odločno ukrepati, da bi izkoreninili lakoto in revščino.«

Potreben je celosten, obsežen in večstranski pristop

Pri sprejemanju odločitev pa mora sodelovati celotna mednarodna skupnost. Izvajanje učinkovitih ukrepov zahteva konkretno zavezanost vlad, mednarodnih organizacij in družbe kot celote. V središču vseh političnih in družbenih programov morajo biti »človeško dostojanstvo vsakega posameznika, dostop do osnovnih dobrin in pravična razdelitev virov«.

Hrane je na našem planetu je dovolj, problem je njena neenakomerna porazdelitev ter velika količina vsakodnevno zavržene hrane. Papež poudarja, da je »treba uvesti prehranske sisteme, ki so okoljsko trajnostni in koristni za lokalne skupnosti«.

Po njegovih besedah je ključnega pomena »celosten, obsežen in večstranski pristop«, kajti kratkoročne rešitve ne zadoščajo. »Za učinkovit boj proti podhranjenosti sta potrebni dolgoročna vizija in strategija. Trajna in dosledna zavezanost je bistvena za doseganje tega cilja in ne sme biti odvisna od trenutnih okoliščin.«

Sredstva preusmeriti v svetovni sklad in ne za orožje

Sveti oče zato upa, da bo »globalno zavezništvo za boj proti lakoti in revščini« pomembno vplivalo na prizadevanje na tem področju. Predlaga, da bi se to zavezništvo lahko začelo z »izvajanjem dolgoletnega predloga Svetega sedeža, ki poziva k preusmeritvi sredstev, trenutno namenjenih za orožje in druge vojaške izdatke, v svetovni sklad, namenjen odpravljanju lakote in spodbujanju razvoja v najbolj revnih državah. Ta pristop bi pomagal preprečiti, da bi se državljani v teh državah zatekali k nasilnim ali navideznim rešitvam ali da bi zapustili svoje države v iskanju dostojnejšega življenja« (prim. okrožnica Vsi smo bratje, 262).

Upoštevati potrebe ljudi in skupnosti

Poudarja, da neuspeh pri izpolnjevanju skupnih odgovornosti družbe do revnih »ne sme povzročiti preoblikovanja ali spremembe prvotnih ciljev v programe, ki namesto da bi obravnavali resnične potrebe ljudi, jih ignorirajo«. Pri tem pa se v imenu ozkega in kratkovidnega pojmovanja napredka »ne sme zanemariti ali uničiti kulturnega in tradicionalnega bogastva ljudstev«, saj bi to pomenilo »ideološko kolonizacijo«.  »V tem smislu bi bilo treba posege in projekte načrtovati in izvajati glede na potrebe ljudi in njihovih skupnosti, ne pa jih vsiljevati od zgoraj ali s strani subjektov, ki si prizadevajo le za lastne interese ali dobiček.«

Papež zagotavlja, da »si bo Sveti sedež še naprej prizadeval za podporo človeškega dostojanstva in dajal svoj poseben prispevek k skupnemu dobremu, pri tem pa nudil izkušnje in sodelovanje katoliških ustanov po vsem svetu, tako da v našem svetu noben človek kot oseba, ki jo ljubi Bog, ne bo prikrajšan za svoj vsakdanji kruh«.