Papež kanonistom: Poklicani ste ljubiti pravičnost, ljubezen in resnico

Vatican News

Udeleženci študijskega srečanja so se posvetili pravno-pastoralnim izzivom, ki so povezani z zakonsko zvezo in družino. Gre za »prostrano, kompleksno in delikatno apostolsko področje, ki mu je treba posvetiti energijo in navdušenje z namenom spodbujanja evangelija družine in življenja«, kot je dejal papež Frančišek na začetku govora.

Sicer pa je najprej navedel začetek okrožnice Benedikta XVI. Ljubezen v resnici: »Ljubezen v resnici, o kateri je s svojim življenjem, predvsem pa s svojo smrtjo in vstajenjem pričeval Jezus Kristus, je poglavitna gonilna sila vsakega človeka in vsega človeštva za dosego resničnega napredka. Ljubezen – caritas – je edinstvena moč, ki ljudi priganja, da si pogumno in velikodušno prizadevajo za pravičnost in mir. Je moč, ki izvira iz Boga, večne ljubezni in popolne resnice« (Ljubezen v resnici, 1).

Gre za besede, ki predstavljajo družbeni nauk Cerkve z vidika odnosa med ljubeznijo in pravičnostjo, ter odnosa obeh z resnico. Veljajo za celotno področje civilne družbe, še posebej pa so relevantne pri obravnavi odnosov med verniki ter med verniki in pastirji znotraj Božjega ljudstva. Kot je zatrdil Frančišek, je zato ustrezno opredeliti poslanstvo sodišča rimske rote kot službe pravičnosti in ljubezni v resnici, ta opis pa je mogoče razširiti tudi na vsa cerkvena sodišča.

Ljubiti pravičnost, ljubezen in resnico

Sveti oče je izpostavil, da je bistvo sporočila, ki ga želi dati zbranim pri avdienci, naslednje: »Poklicani ste ljubiti pravičnost, ljubezen in resnico ter si vsak dan prizadevati, da jih uresničujete pri svojem delu kot kanonisti in pri vseh nalogah, ki jih opravljate v služenju vernikom. Gre za to, da ljubite vse tri komponente hkrati, saj gredo skupaj, in če eno zanemarite, druge izgubijo svojo pristnost. Naš vzornik je namreč Jezus Kristus, ki je Resnica ter je pravičen in usmiljen.«

Pravičnost in ljubezen do drugih

»Ne pravičnost brez ljubezni, ne ljubezen brez pravičnosti,« je nadaljeval in pojasnil, da je pravičnost »izredno pomembna kardinalna krepost, ki vodi v to, da vsakemu dá, kar mu po pravici pripada«. In to krepost je seveda »treba živeti tudi znotraj Cerkve«. A kot je dodal, »v nobeni človeški skupnosti, še manj pa v Cerkvi, spoštovanje pravic ni dovolj«. Treba je iti še dlje ter si z zagonom ljubezni prizadevati za dobro drugega. Poudaril je, da je tudi pri opravljanju pravnih dolžnosti »treba z ljudmi ravnati ne le v skladu s pravičnostjo, ki je neizogibna, ampak tudi in predvsem z ljubeznijo«. Nikoli naj ne pozabijo, da morajo tisti, ki se obrnejo nanje, vedno »srečati obličje naše Matere, svete Cerkve, ki nežno ljubi vse svoje otroke«.

Na ta način se bodo izognili hladni pravičnosti, ki je zgolj porazdelitvena in torej brez usmiljenja, pri čemer je Frančišek navedel okrožnico Vsi smo bratje: »Ljudje lahko razvijajo nekatere drže, ki predstavljajo moralne vrednote: pogum, zmernost, marljivost in druge kreposti. A če želimo dejanja različnih moralnih kreposti primerno uravnati, je treba upoštevati tudi, v kakšni meri udejanjajo dinamiko odprtosti in povezovanja z drugimi ljudmi. Takšna dinamika je ljubezen do drugega, ki jo vliva Bog. Sicer bi morda imeli le navideznost kreposti, ki sploh ne bi bile sposobne oblikovati skupnega življenja« (Vsi smo bratje, 91).

Prav tako ni mogoče govoriti o ljubezni brez pravičnosti in zato je papež spodbudil, naj gojijo svojo pravno občutljivost, ki se je ne razume zgolj kot izpolnjevanje formalnosti, ampak kot »občutljivo prepoznavanje tega, kar je dejanska pravica osebe v Cerkvi. Njeno neskončno dostojanstvo je treba v odnosih znotraj Cerkve zgledno spoštovati.«

Strah pred pravičnostjo

Sveti oče je izpostavil, da je treba tudi odpraviti nepotrebne strahove, kot je »strah pred pravičnostjo«, ki pravzaprav izhaja iz »napačnega pojmovanja pravičnosti, ki se jo razume kot sebično in potencialno konfliktno zahtevo«. »Bistvo pravičnosti je nekaj povsem drugega: je izvrstna altruistična krepost, ki stremi k dobremu drugega. Če torej ta drugi lahko in včasih mora zahtevati, da se spoštuje njegova pravica, to predpostavlja objektivnost tega, kar mu pripada. Kot delavci za pravičnost imate zelo pomembno nalogo, da pomagate ugotoviti, kakšne so pravice in dolžnosti vernikov in kako jih je treba varovati, tudi s sodnimi postopki, ki so zelo potrebni, kadar je to potrebno za dobro Cerkve in vseh njenih članov.«

Strah pred ljubeznijo in usmiljenjem

Poleg »strahu pred pravičnostjo« pa je treba preseči tudi »strah pred ljubeznijo in usmiljenjem«. Ljubezen ne odpravi pravičnosti in ne relativizira pravil. V imenu ljubezni ne moremo zanemariti tega, kar je dolžnost pravičnosti. Usmiljenje ne odpravlja pravičnosti, ampak človeka spodbuja, da jo živi še bolj rahločutno kot sad sočutja pred trpljenjem druge osebe. »Nosilna preklada, ki drži pokonci življenje Cerkve, je usmiljenje. Vse njeno pastoralno delovanje bi moralo biti ovito v nežnost, s katero naj se obrača na vernike; nič od njenega oznanila in njenega pričevanja svetu ne sme pogrešati usmiljenja. Verodostojnost Cerkve hodi po poti usmiljene in sočutne ljubezni« (Bula Obličje usmiljenja, 10).

Harmonija med ljubeznijo in pravičnostjo

»Harmonija med ljubeznijo in pravičnostjo se kaže v njunem skupnem sklicevanju na resnico. Resnična ljubezen in resnična pravičnost: to je očarljivo obzorje in privlačen izziv vašega cerkvenega služenja,« je dejal papež in ponovno navedel okrožnico Benedikta XVI. Ljubezen v resnici.

»Ljubezen blesti in jo lahko pristno živimo samo v resnici. Resnica je luč, ki daje ljubezni smisel in vrednost. To je hkrati luč razuma in vere, po kateri razumnost prihaja do naravne resnice in nadnaravne ljubezni: v njej dojema pomen podaritve, sprejemanja in občestvenosti. Brez resnice zdrkne ljubezen v sentimentalizem. Ljubezen postaja prazna lupina, ki jo je treba samovoljno napolniti. V kulturi brez resnice je ljubezen usodno tveganje« (Ljubezen v resnici, 3).

Pustite se pritegniti upanju

Papež Frančišek je zbranim pri avdienci zagotovil, da jim Cerkev zelo zaupa kot »delavcem pravičnosti in ljubezni v resnici«, ter jih povabil, naj je ozračje njihovega dela napolnjeno z upanjem, ki je v središču prihajajočega svetega leta.

Sklenil je s spodbudo iz bule o napovedi rednega svetega leta 2025: »Že sedaj se pustimo pritegniti upanju in dovolimo, da po nas postane nalezljivo za tiste, ki si ga želijo. Naj jim naše življenje govori: “Upaj v Gospoda, bodi pogumen, tvoje srce naj se okrepi, upaj v Gospoda” (Ps 27,14). Naj moč upanja napolni našo sedanjost v zaupnem pričakovanju drugega prihoda Gospoda Jezusa Kristusa, ki mu gre hvala in slava sedaj in v prihodnjih vekih« (Bula Upanje ne osramoti, 25).