Papež o skupnih izzivih kristjanov in muslimanov pri vzgoji mladih
Vatican News
Papež je na začetku dejal, da gre v primeru kolokvija za »dolgo sodelovanje, ki se ga moramo vsi veseliti, saj je v prid kulturi dialoga«, temi, ki mu je zelo blizu. Ob tem je spomnil, da je letos za kardinala imenoval tudi nadškofa Teherana-Ispahana. Na ta način želi izraziti »bližino in skrb za Cerkev v Iranu, pa tudi za državo v celoti.«
Sveti oče je povedal, da je seznanjen s situacijo in z izzivi, s katerimi se sooča Katoliška cerkev v Iranu, da bi lahko nadaljevala svojo pot, pričevala o Kristusu in na diskreten, a pomenljiv način prispevala k dobremu celotne družbe, brez verske, etnične ali politične diskriminacije.
»Čestitam vam za izbiro teme tega kolokvija: "Vzgoja mladih, zlasti v družini: izziv za kristjane in muslimane". Zelo lepa tema! Družina, zibelka življenja, je primarni kraj vzgoje. V njej človek naredi prve korake in se nauči poslušati, prepoznavati druge, jih spoštovati, jim pomagati in živeti z njimi. Skupni element naših različnih verskih tradicij lahko vidimo v vzgojnem prispevku, ki ga imajo ostareli do mladih. Povedal bom nekaj, kar mi je zelo pri srcu: stari starši s svojo modrostjo zagotavljajo versko vzgojo svojim vnukom in delujejo kot odločilni člen v družinskih odnosih med generacijami (prim. Posinodalna apostolska spodbuda Christus vivit, 262). Spoštovati stare starše. To je zelo pomembno. Takšna vernost, ki se prenaša brez formalnosti in s pričevanjem življenja, je velikega pomena za rast mladih. Jaz ne pozabim, da je bila prav babica tista, ki me je naučila moliti.«
Po papeževih besedah je naslednji vzgojni izziv, ki je skupen tako kristjanom kot muslimanom, mogoče najti tudi v novih kompleksnih situacijah zakonov z različnimi veroizpovedmi. V teh družinskih kontekstih lahko prepoznamo privilegirano mesto za medverski dialog (prim. Posinodalna apostolska spodbuda Amoris laetitia, 248).
»Oslabitev vere in verske prakse v nekaterih družbah neposredno vpliva na družino. Vemo, s koliko izzivi se sooča v svetu, ki se hitro spreminja in ne gre vedno v pravo smer. Zato potrebuje podporo vseh, vključno z državo, šolo, lastno versko skupnostjo in drugimi ustanovami, da bi čim bolje izpolnila svoje vzgojno poslanstvo.
Med različnimi nalogami družine je tudi vzgoja in "bivanje" zunaj meja lastnega doma. Dialog med pripadniki različnih verstev omogoča prav to, da se lahko človek izvije iz strukturiranih shem, da bi bil odprt za srečanje v veliki svetovni človeški družini. Da pa bi bil dialog ploden, mora izpolnjevati več pogojev: biti mora odprt, iskren, spoštljiv, prijateljski in konkreten. Ta slog omogoča, da smo verodostojni v očeh svoje skupnosti, pa tudi pred sogovorniki in njihovimi skupnostmi, ne da bi pozabili, da bomo Bogu dajali odgovor za vse, kar mislimo, rečemo, kar storimo.«
Vzgoja mlajših generacij po besedah svetega očeta poteka s pomočjo bratskega sodelovanja na poti iskanja Boga. »Pri tem iskanju se ne smemo nikoli naveličati govoriti in delati za dostojanstvo in pravice vsake osebe, vsake skupnosti in vsakega ljudstva. Svoboda vesti in svoboda veroizpovedi sta namreč temeljni kamen zgradbe človekovih pravic. Verska svoboda ni omejena na opravljanje bogoslužja, ampak omogoča, da se človek popolnoma svobodno odloča na področju svojega prepričanja in verske prakse (prim. Dignitatis humanae, 3-4)«.
»Bratje in sestre, naš svet je razdeljen in raztrgan zaradi sovraštva, napetosti, vojn in groženj z jedrskimi spopadi. Te razmere nas, ki verujemo v Boga miru, spodbujajo k molitvi in prizadevanju za dialog, spravo, mir, varnost ter celostni razvoj vsega človeštva. Verujemo Vanj kot v Boga vsemogočne ljubezni. Zavezanost za mir, ki jo lahko pokažemo skupaj, nas dela verodostojne v očeh sveta in zlasti novih generacij.«