Papež: Pomagati žrtvam naravnih nesreč ali vojn v Jezusovem slogu
Vatican News
Srečanje v Vatikanu je potekalo ob 70. obletnici razglasitve svetega Kristofora za zavetnika logistične enote Italijanske vojske. Razglasil ga je Pij XII., 4. novembra 1954. Papež Frančišek je izrazil zadovoljstvo, da je vojaška enota želela zavetništvo svetega mučenca, ki je daroval svoje življenje za pričevanje o Jezusu Kristusu. »To najprej pomeni priznati, da ni poklica ali načina življenja, za katerega ne bi bila pomembna zasidranost v globokih vrednotah in ki ne bi potreboval Božjega varstva,« je dejal sveti oče. »Dejansko bi lahko rekli, da bolj ko je poklic povezan z reševanjem ali izgubo življenja, zagotavljanjem podpore, pomoči in zaščite, bolj mora ohranjati visok etični kodeks in navdih, ki prihaja od zgoraj.«
Imeti zavetnika svetnika in nanj biti ponosni, pomeni prizadevati si, da pri služenju domovini delujejo na način, ki na vrh vsega postavlja »dostojanstvo vsake človeške osebe, ki je Stvarnikova podoba«. Gre s slog, za katerega je značilna »zaščita najslabotnejših in tistih, ki se nahajajo v nevarnosti zaradi vojne, naravnih nesreč ali pandemij«.
»Častiti svojega zavetnika pomeni tudi priznati, da so usposobljenost, čut za dolžnost in požrtvovalnost vseh in vsakega zagotovo potrebni, vendar je poleg vsega tega prav tako treba od nebes izprositi tisto dodatno milost, ki je nujna, da bi kar najbolje lahko opravili misije, ki se jih lotevate. To na kratko pomeni priznati, da nismo vsemogočni, da ni vse v naših rokah in da potrebujemo Božji blagoslov.«
Sveti oče je izpostavil njihovo rahločutnost, da se zavedajo vrednosti in delikatnosti svojih nalog, ki same po sebi ne bi bile izjemne, a lahko takšne nepričakovano postanejo. »Vi to dobro veste: takšne postanejo, ko ste poklicani, da posredujete v mirovnih operacijah ali v primerih naravnih nesreč, ko izvršujete naloge civilne zaščite ali nepogrešljive logistične dejavnosti.« Prav tako so bili navzoči zunaj državnih meja v okviru mirovnih misij, kjer so zagotavljali oskrbo, tako za vojaško logistiko kot za prevoz in distribucijo različnih materialov in blaga v humanitarne namene.
»Točno, dobro usklajeno in stalno izvajanje vseh teh dejavnosti ima natančno ime: služenje. Pomeni dati se na razpolago za skupno dobro, ne da bi varčevali z energijo in napori, ne da bi se umaknili pred nevarnostmi, da bi opravili svojo nalogo, ki pogosto pomeni reševanje življenj in lahko vključuje žrtvovanje lastne varnosti,« je dejal papež. Kot je dodal, častna odlikovanja, ki so jih večkrat prejeli, dokazujejo ravno to »pripravljenost za požrtvovalno služenje tudi v zelo težkih in nevarnih razmerah«.
Izpostavil je, da je pomembno, da se mnogi moški in ženske ob koncu svojega aktivnega služenja ne oddaljijo od enote za vojaški transport in material, ampak se odločijo za vstop v Nacionalno združenje vojaških voznikov Italije (Associazione Nazionale Autieri d'Italia), kjer svojo pomoč skupnosti nudijo kot prostovoljci. Na ta način pričujejo, da »je pripravljenost za služenje v njih postala naravna navada, kot običajna značilnost njihovega obstoja, ki je ni mogoče zanemariti iz enega trenutka v drugega, ampak jo je treba glede na starost in stanje vsakega posameznika preusmeriti, saj lahko vsakdo v vsaki starosti dá svoj prispevek in še naprej služi«.
Sveti oče je ob koncu govora spomnil, da ime Kristoforo pomeni »tisti, ki prinaša Kristusa«. »Vsak dan se neumorno trudite za delovanje svojih oddelkov; ko greste na pomoč ljudem, ki so jih prizadele naravne nesreče ali oboroženi spopadi, včasih, ne da bi se tega zavedali, v določenem smislu nosite slog Kristusa, ki je prišel, da bi služil in ne da bi mu služili (prim. Mt 10,45), in ki je na tej zemlji vsem delal dobro in jih ozdravljal (prim. Apd 10,38).«
Sklenil je s prošnjo k svetemu Kristoforu, naj jih vedno podpira v teh dobrih namenih, Marija, Mati Božja, pa naj jih varuje in spremlja, da bi bili delavci za mir.
