Papeževa knjiga »Upanje nikoli ne osramoti. Romarji na poti k boljšemu svetu«

Vatican News

To bo prvi jubilej, ki ga bo zaznamoval prihod novih tehnologij in bo potekal sredi podnebnih razmer, kakršne trenutno doživljamo. Vsak dan vidimo, kako nas naš skupni dom poziva, naj prenehamo z načinom življenja, ki planet sili, da gre prek njegovih meja in povzroča erozijo tal, izginjanje polj, širjenje puščav, kisanje morij ter vse močnejše nevihte in druge intenzivne podnebne pojave. Krik zemlje nas vprašuje. V Svetem pismu je bilo Božje ljudstvo v času jubileja povabljeno, naj počiva od običajnega dela, da bi omogočilo zemlji, da se obnovi, in svetu, da se zaradi upada običajne potrošnje ponovno uredi. Spomnimo se besed, ki jih je Bog rekel Mojzesu na gori Sinaj: »To bo za vas jubilej in vsak se bo vrnil k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini. Petdeseto leto bo za vas jubilej. Ne boste sejali in tega, kar samo zraste, ne boste želi, ne trgali v neobrezanem vinogradu. To je namreč jubilej, svet bo za vas. Jedli boste, kar zraste samo od sebe na polju (3 Mz 25,10-12).«

Poklicani smo k pravičnemu in trajnostnemu načinu življenja, ki zemlji omogoča počitek, ki si ga zasluži, ter zadostna sredstva za preživetje za vse, ki ne uničuje ekosistemov, ki nas ohranjajo.
Že pred pandemijo se nam je zdelo potrebno, da je treba »razmisliti o naših načinih življenja in o tem, kako so naše vsakodnevne odločitve glede hrane, potrošnje, potovanj, uporabe vode, energije in številnih materialnih dobrin pogosto nepremišljene in škodljive« (Sporočilo za svetovni dan molitve za skrb za stvarstva, 1. september 2019). Zdaj dodajamo potrebo po razmisleku, ki vključuje tudi prihodnost novih tehnologij ter kakšne odločitve bomo kot človeštvo sprejeli, da te ne bodo nezdružljive s svetom bratstva in upanja.

Poklicani smo, da izstopimo iz svojega območja udobja ter predlagamo ustvarjalne rešitve in alternative, da bi planet ostal primeren za bivanje in da naš obstoj na zemlji ne bi bil ogrožen.
Novi problemi zahtevajo nove rešitve.
Razmišljati moramo o etičnih dilemah, ki jih postavlja vseprisotna uporaba tehnologije, in se sklicevati na celostno znanje ter tako preprečiti, da bi še naprej vladala tehnokratska paradigma.
Naj bo dostojanstvo vsakega moškega in ženske naša osrednja skrb pri oblikovanju prihodnosti, iz katere nihče ne bo izključen.

Ne gre več samo za to, da zagotovimo nadaljevanje človeške vrste na vse bolj ogroženem planetu, temveč za to, da bo to življenje vedno spoštovano. In če se ob okoljskem vprašanju nismo znali pravočasno odzvati, lahko to storimo spričo tega, kar velja za eno najglobljih preobrazb v novejši zgodovini človeštva, to je prodor umetne inteligence na vsa področja našega vsakdanjega življenja.
Od tukaj tudi poziv, naj bomo romarji upanja.

Všeč mi je podoba romarja, »tistega, ki izstopi iz središča in je tako sposoben presežnosti. Izstopi iz sebe, odpre se novemu obzorju, in ko se vrne domov, ni več isti in tudi njegov dom ne bo več isti« (»Ritorniamo a sognare«, Piemme, 2020).

Poleg tega pot romarja ni individualni, temveč skupnostni dogodek, zaznamuje odtis naraščajoče dinamičnosti, ki vedno boljteži h križu, ki nam vedno ponuja gotovost prisotnosti in varnost upanja. Odpraviti se na pot »je značilno za tiste, ki se iščejo smisel življenja« (Bula o napovedi rednega svetega leta 2025).

Upanje je naše sidro in naše jadro. Dopustimo, naj nas ponese, da se bomo opravili na romanje k izgradnji tistega bolj bratskega sveta, o katerem sanjamo; kjer dostojanstvo človeka prevlada nad vsemi razdeljenostmi in je v harmoniji z materjo zemljo.