PAPEŽ

Pismo svetega očeta Frančiška o prenovi študija zgodovine Cerkve

V četrtek, 21. novembra 2024, je izšlo pismo papeža Frančiška o prenovi študija zgodovine Cerkve. Papež v njej spregovori o nujnosti, da danes vsi in ne samo kandidati za duhovništvo potrebujejo prenovo svojega zgodovinskega čuta.

Papež Frančišek

Dragi bratje in sestre, s tem svojim pismom želim podeliti nekaj misli o pomembnosti študija zgodovine Cerkve, zlasti za pomoč duhovnikom pri boljšem razlaganju družbene stvarnosti. Gre za vprašanje, za katerega želim, da bi ga upoštevali pri izobraževanju novih duhovnikov in tudi drugih pastoralnih delavcev.

Dobro vem, da je pri izobraževanju duhovniških kandidatov velik del pozornosti posvečen študiju zgodovine Cerkve, kakor je tudi prav. Kar pa bi rad poudaril, je bolj v smeri povabila, da bi v mladih študentih teologije spodbujali resnični zgodovinski čut. S tem izrazom želim nakazati ne samo poglobljeno in natančno poznavanje najpomembnejših trenutkov dvajsetih stoletij krščanstva, ki so za nami, ampak tudi in predvsem nastanek jasne seznanjenosti z zgodovinsko razsežnostjo, ki je lastna človeku. Nihče ne more zares vedeti, kdo je in kaj namerava biti jutri, ne da bi negoval vez, ki ga povezuje z rodovi pred njim. In to velja ne samo na ravni življenja posameznikov, ampak tudi na širši ravni skupnosti. Študij in pripovedovanje zgodovine namreč pomaga ohranjati živ »plamen kolektivne zavesti«.[1] Sicer ostane samo osebni spomin na dejstva, povezana z lastnim zanimanjem in čustvi, brez prave povezanosti s človeško in cerkveno skupnostjo, v kateri živimo.

Pravilni zgodovinski čut pomaga vsakemu izmed nas, da ima čut za razmerja, občutek za mero in sposobnost za razumevanje stvarnosti brez nevarnih in breztelesnih abstrakcij, takšne, kot je in ne takšne, kot si jo predstavljamo ali si želimo, da bi bila. Tako nam uspe stkati odnos z resničnostjo, ki kliče k etični odgovornosti, k podelitvi in solidarnosti.

Po ustnem izročilu, ki ga ne morem potrditi s pisnimi viri, je veliki francoski teolog svojim študentom dejal, da nas študij zgodovine varuje pred »ekleziološkim monofizitizmom«, to je pred preveč angelskim pojmovanjem Cerkve, torej Cerkve, ki ni stvarna, ker nima svojih madežev in gub. Cerkev pa moramo, tako kot mamo, ljubiti takšno, kakršna je, sicer je sploh ne ljubimo, ali pa ljubimo samo prikazen svoje domišljije. Zgodovina Cerkve nam pomaga, da gledamo pravo Cerkev, da bi mogli ljubiti tisto, ki v resnici obstaja in se je učila in se še vedno uči iz svojih napak in padcev. Cerkev, ki se prepozna tudi v svojih temnih trenutkih, postane sposobna razumeti madeže in rane sveta, v katerem živi, in če ga bo skušala ozdraviti in mu pomagati rasti, bo to počela na enak način, na katerega skuša zdraviti in rasti sama, čeprav ji to večkrat ne uspe.

Gre za popravek tistega strašnega pristopa, po katerem stvarnost razumemo šele s triumfalistično obrambo funkcije ali vloge, ki jo nekdo ima. Prav ta zadnji pristop je tisti, zaradi katerega, kot sem poudaril v okrožnici Fratelli tutti, ranjenega človeka iz prilike o usmiljenem Samarijanu dojemamo kot motnjo glede na svoj življenjski pristop, ker je bil »nihče« in »ni zavzemal nobenega položaja«. [2]

Poleg tega se zdi, da je poučevanje kandidatov za duhovništvo za zgodovinsko občutljivost očitno nujno. In veliko bolj v našem času, v katerem se pospešuje »izguba zgodovinskega čuta, ki povzroča še druge vrste razkroja. Opažamo naraščanje nekakšnega kulturnega »dekonstrukcionizma«, ki zavoljo človeške svobode zahteva, da je treba vse začeti iz nič. Obstaneta edino potreba po neomejeni porabi in stopnjevanje številnih oblik individualizma brez vsebine.«[3]

Pomembnost povezovanja z zgodovino

Splošneje moramo reči, da danes vsi in ne samo kandidati za duhovništvo potrebujemo prenovo svojega zgodovinskega čuta. V tem okviru je bil nasvet, ki sem ga dal mladim: »Če vam nekdo nekaj predlaga in vam reče, da se ne ozirajte na zgodovino, da zavrzite izkušnjo starejših, da zavrzite kot ničvredno vse preteklo in glejte samo v prihodnost, ki vam jo ponuja, ali ni to lahek način, da vas ujame v svoj predlog, da boste delali samo to, kar vam bo rekel on? Tak človek vas potrebuje prazne, izkoreninjene, nezaupljive do vsega, da bi zaupali samo njegovim obljubam in se podrejali njegovim načrtom. Tako delujejo ideologije različnih barv, ki uničijo (ali raz-gradijo) vse, kar je drugačno, in tako lahko vladajo brez nasprotovanj. Za to potrebujejo mlade, ki podcenjujejo zgodovino, ki zavračajo duhovno in človeško bogastvo, ki se je prenašalo iz roda v rod, ki ne poznajo ničesar, kar je bilo pred njimi.«[4]

Za razumevanje stvarnosti jo je namreč potrebno uokviriti v diahroniji, kjer prevladuje težnja, da se zanesemo na branje pojavov, ki jih sploščijo v sinhronijo: skratka, v nekakšno sedanjost brez preteklosti. Izmikanje zgodovini se zelo pogosto pokaže kot oblika slepote, ki nas sili, da se ukvarjamo in zapravljamo energije za svet, ki ne obstaja, postavlja lažne probleme in nas usmerja v neustrezne rešitve. Nekatera od teh razumevanj se lahko pokažejo koristna za manjše skupine, gotovo pa ne za celotno človeštvo in za krščansko skupnost.

Zato je potreba po večjem zgodovinskem čutu nujnejša v času, v katerem se širi težnja, da bi se skušali odpovedati spominu ali da bi zgradili takšnega, ki bi ustrezal zahtevam prevladujočih ideologij. Spričo brisanja preteklosti in zgodovine ali »tendencioznih« zgodovinskih pripovedi, lahko delo zgodovinarjev, pa tudi poznavanje tega dela in njegova obsežna razširjenost delujejo kot ovira mistifikacijam, koristoljubnim revizionizmom in tisti javni rabi, ki je na poseben način angažirana opravičevanju vojn, preganjanj, proizvodnji, prodaji, uporabi orožja in toliko mnogega drugega zla.

Danes se širijo spomini, ki so pogosto netočni, narejeni in tudi lažnivi, istočasno pa sta odsotni zgodovina in zgodovinska zavest v civilni družbi, pa tudi v naših krščanskih skupnostih. Vse pa se še poslabša, če pomislimo na previdne in skrivaj vnaprej pripravljene zgodbe, ki služijo za oblikovanje ad hoc spominov, identitarnih spominov in izključujočih spominov. Vloga zgodovinarjev in poznavanje njihovih rezultatov sta lahko danes odločilna in lahko predstavljata enega od protistrupov za upiranje temu smrtonosnemu režimu sovraštva, ki sloni na nevednosti in predsodkih.

Istočasno pa ravno poglobljeno in soudeleženo poznavanje zgodovine kaže, da se s preteklostjo ne moremo ukvarjati s hitro razlago, ki ni povezana z njenimi posledicami. Stvarnost, pretekla ali sedanja, nikoli ni preprost pojav, ki ga lahko skrčimo na naivne in nevarne poenostavitve. Še manj pa na poskuse tistih, ki verjamejo, da so popolni in vsemogočni bogovi in hočejo zbrisati del zgodovine in človeštva. Res je, da so v človeštvu lahko strašni trenutki ter zelo mračni ljudje, a če presojanje poteka predvsem preko medijev, družbenih omrežij ali zgolj zaradi političnih koristi, smo vedno izpostavljeni iracionalnemu navalu jeze ali čustev. Na koncu, kot pravijo, »nekaj, kar je iz konteksta, služi samo kot pretveza.« V tem primeru nam pride na pomoč zgodovinska študija, saj zgodovinarji lahko prispevajo k razumevanju zapletenosti po zaslugi uporabe stroge metode pri razlagi preteklosti, k razumevanju, brez katerega ni mogoča preobrazba sedanjega sveta onkraj ideoloških deformacij.[5]

Spomin na celotno resnico

Spomnimo se Jezusovega rodovnika, ki ga pripoveduje sv. Matej. Nič ni poenostavljenega, izbrisanega ali izmišljenega. Gospodov rodovnik je sestavljen iz resnične zgodovine, kjer je predstavljenih nekaj milo rečeno problematičnih imen in je poudarjen greh kralja Davida (prim. Mt 1,6). Vse pa se vendar konča in razcveti v Mariji in Kristusu (prim. Mt 1,16).

Če se je to zgodilo v zgodovini odrešenja, se prav tako dogaja v zgodovini Cerkve: »Včasih je celo prisiljena po srečno začetem napredku zaradi nazadovanja znova žalovati ali se vsaj ustaviti v nekem polovičnem in nezadovoljivem stanju.«[6] In ji »nikakor ni neznano, da med njenimi udi, naj bodo to kleriki ali laiki, v dolgi vrsti preteklih stoletjih ni manjkalo takih, ki so se izkazovali za nezveste Božjemu Duhu. Tudi v našem času je Cerkvi dobro znano, kolikšna je razdalja med oznanilom, ki ga razglaša, in med človeško slabostjo tistih, katerim je evangelij zaupan. Naj zgodovina glede teh napak sodi karkoli, gotovo je, da se jih moramo zavedati in se zoper nje odločno boriti, da ne bodo napravljale škode širjenju evangelija. Cerkev prav tako ve, kako zelo mora v oblikovanju svojih odnosov do sveta neprestano zoreti iz izkušenj stoletij.«[7]

Iskren in pogumen študij zgodovine pomaga Cerkvi, da bolje razume svoje odnose z različnimi ljudstvi, ta napor pa mora pomagati pri razjasnitvi in razlagi najtrših in najbolj zmedenih trenutkih teh ljudstev. Ne moremo vabiti ljudi, naj pozabijo, saj »ne moremo dovoliti, da bi sedanji in prihodnji rodovi pozabili na to, kar se je zgodilo, na spomin, ki je poroštvo in spodbuda za vzpostavitev pravičnejše in bolj bratske prihodnosti.«.[8] Zaradi tega vztrajam, da Šoaha ne smemo pozabiti […] Ne smemo pozabiti atomskega bombardiranja Hirošime in Nagasakija […] Prav tako ne smejo iti v pozabo preganjanja, trgovina s sužnji, iztrebljanja celih narodov, ki so se zgodila in se še dogajajo po raznih državah, in seveda toliko drugih zgodovinskih dogodkov, zaradi katerih nas je sram, da smo ljudje. Vedno se jih moramo spominjati, vedno znova, ne da bi se utrudili ali predali brezčutnosti […] Danes ljudje kaj hitro podležejo skušnjavi, da bi se obrnili stran in rekli: »Že veliko časa je minilo, treba je gledati naprej.« Za božjo voljo, nikar! Brez spomina ne moremo naprej, brez celovitega in čistega spomina ni rasti […] Ne sklicujem se samo na pospominjanje groze, temveč tudi na spomin tistih, ki so si bili sredi zastrupljenega in pokvarjenega okolja sposobni zopet pridobiti dostojanstvo ter se z majhnimi ali velikimi dejanji odločiti za solidarnost, odpuščanje, bratstvo. Kako lepo se je spominjati dobrega […] Odpuščanje ne vsebuje pozabe. Ko gre za kaj takšnega, česar si nikakor ne smemo dovoliti pozabiti, lahko vendarle odpustimo.«[9]

Skupaj s spominom je iskanje zgodovinske resnice potrebno, da bi Cerkev lahko začela – in pomagala v družbi začeti – iskrene in učinkovite poti sprave in družbenega miru: »Tisti, ki so se hudo prepirali, govorijo iz resnice, jasne in gole. Potrebujejo vajo v spokornosti, ki bo presejala preteklost in prihodnost osvobodila nezadovoljstva, zmede in pričakovanj. Samo zgodovinska resnica in dejstva lahko rodijo vztrajna in dolgotrajna prizadevanja za medsebojno razumevanje in iskanje novega pomena blaginje za vse.«[10]

Študij zgodovine Cerkve

Sedaj bi rad dodal nekaj majhnih pripomb v zvezi študija zgodovine Cerkve.

Prva ugotovitev zadeva nevarnost, da bi ta vrsta študija ohranila določen zgolj kronološki pristop ali celo zgrešeno apologetsko usmeritev, ki zgodovino Cerkve spreminjata v zgolj v oporo zgodovini teologije ali duhovnosti preteklih stoletij. Šlo bi za način študija in posledično poučevanja zgodovine Cerkve, ki ne bi spodbujala čuta za zgodovinsko razsežnost, o katerem sem govoril na začetku.

Druga ugotovitev se nanaša na dejstvo, da se zdi, da je zgodovina Cerkve, ki se poučuje po vsem svetu, prizadeta od splošnega redukcionizma, kot da je še vedno dekla teologije, ki pa se potem pogosto pokaže nesposobna zares stopiti v dialog z živo in bivanjsko resničnostjo moških in žensk našega časa. Kajti zgodovine Cerkve, ki se poučuje kot del teologije, ni mogoče ločiti od zgodovine družbe.

Tretja ugotovitev upošteva dejstvo, da je na poti priprave bodočih duhovnikov še vedno zaznati izobraževanje, ki ne ustreza virom. Študentje so na primer redkokdaj v položaju, da lahko berejo temeljna besedila starodavnega krščanstva, kot Pismo Diognetu, Didahé ali Dejanja mučencev. Kadar pa so viri na nek način nepoznani, primanjkuje orodij za njihovo branje brez ideoloških filtrov ali teoretskih predrazumevanj, ki ne dopuščajo živahnega in spodbudnega sprejemanja.

Četrta ugotovitev zadeva potrebo po »ustvarjanju zgodovine« Cerkve – kakor tudi »ustvarjanju teologije« - ne le s strogostjo in natančnostjo, ampak tudi s strastjo in vključenostjo: s tisto osebno in skupnostno strastjo in tisto vključenostjo, ki sta lastni tistemu, ki si pri evangelizaciji ni izbral nevtralnega ali brezkužnega mesta, ker ljubi Cerkev in jo, takšno kot je, sprejema kot Mater.

Nadaljnja ugotovitev, povezana s prejšnjo, zadeva vez med zgodovino Cerkve in ekleziologijo. Zgodovinsko raziskovanje ima nepogrešljiv prispevek, ki ga mora nuditi razvoju ekleziologije, ki bo zares zgodovinska in skrivnostna.[11]

Predzadnja ugotovitev, ki mi je zelo pri srcu, zadeva izbris sledi tistih, ki se niso mogli oglasiti v teku stoletij, kar otežuje zvesto zgodovinsko rekonstrukcijo. In tukaj se sprašujem: Ali ni privilegirano raziskovalno mesto za zgodovinarja Cerkve kolikor je le mogoče osvetliti ljudski obraz zadnjih in rekonstruirati zgodovino njihovih porazov in prestanega zatiranja, pa tudi njihovega človeškega in duhovnega bogastva, ter ponuditi sredstva za razumevanja pojavov obrobnosti in izključenosti danes?

V tej zadnji ugotovitvi bi vas rad spomnil, da zgodovina Cerkve lahko pomaga obnoviti celotno izkustvo mučeništva, zavedajoč se, da brez mučeništva ni zgodovine Cerkve in da tega dragocenega spomina ne smemo nikoli izgubiti. Tudi v zgodovini svojega trpljenja »Cerkev priznava, da je bila celo sovražnost njenih nasprotnikov in preganjalcev zanjo zelo koristna in more ostati koristna.«[12] Prav tam, kjer Cerkev v očeh sveta ni zmagovala, je dosegla svojo največjo lepoto.

Za konec opozarjam, da govorimo o študiju in ne o klepetu, površnem branju, o »izreži in prilepi« povzetkov na Internetu. Danes nas mnogi »silijo k doseganju uspeha za nizko ceno, s čimer razvrednotijo žrtvovanje in vcepljajo idejo, da študij nič ne koristi, če takoj ne zagotovi nečesa konkretnega. Ne, študij služi postavljanju vprašanj, ne pa da se omamljamo s plehkostmi, služi iskanju smisla življenja. Ponovno si moramo pridobiti pravico, da ne bodo prevladale številne sirene, ki nas odvračajo od tega iskanja […] To je vaša velika naloga: odgovoriti na hromeče odpeve kulturnega potrošništva z dinamični in močni odločitvami, z raziskovanjem, z znanjem in podelitvijo.«[13]

Bratsko,

FRANČIŠEK

V Rimu, pri sv. Janezu v Lateranu, 21. novembra leta 2024, dvanajstem mojega papeževanja, spomin Darovanja Blažene Device Marije

[1] Prim. Sporočilo za 53. Svetovni dan miru, 1. Januar 2020 (8. decembra 2019), 2: L’Osservatore Romano, 13. decembra 2019, str. 8.

[2] Prim. Okrožnica Fratelli tutti, 101.

[3] Okrožnica Fratelli tutti, 13.

[4] Posinodalna apostolska spodbuda Christus vivit (25. marca 2019), 181.

[5] Prim. Okrožnica Fratelli tutti, 116 in 164-165.

[6] 2. VATIKANSKI KONCI, Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve Ad gentes, 6.

[7] 2. VATIKANSKI KONCIL, Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 43.

[8] Govor pri spomeniku miru , Hirošima – Japonska (24. novembra 2019): L’Osservatore Romano, 25-26 novembra 2019, str. 8.

[9] Okrožnica Fratelli tutti, 247.248,249.250.