Predgovor papeža Frančiška v knjigo »Vera je potovanje«
Papež Frančišek
Predgovor v knjigo Vera je potovanje
Ko sem bil duhovnik v Buenos Airesu, pa tudi še potem kot škof v mojem rodnem mestu, sem imel navado, da sem rad peš hodil po različnih četrtih, da sem obiskal sobrate duhovnike, obiskal kako redovno skupnost ali se pogovarjal s prijatelji. Hoja dobro dene: postavi nas v odnos s tem, kar se dogaja okoli nas, odkrije nam zvoke, vonjave in šume resničnosti, ki nas obdaja, skratka, približa nas življenju drugih ljudi.
Hoditi pomeni ne ostajati negiben: verovati pomeni, da imamo v sebi nemir, ki nas vodi k »več«, k nadaljnjemu koraku, k višini, ki jo moramo doseči danes, vedoč, da nas bo pot jutri vodila še višje – ali globlje v našem odnosu z Bogom, ki je prav tak kot odnos z ljubljeno osebo v našem življenju, ali med prijatelji: nikoli dokončan, nikoli samoumeven, nikoli zadovoljen, vedno iščoč in ne še zadovoljujoč. Nemogoče je, da bi z Bogom rekli: »Opravljeno je, vse je na mestu, dovolj je.«
Zato nas mora Jubilej 2025 skupaj z bistveno razsežnostjo upanja spodbuditi k vedno večjemu zavedanju dejstva, da je vera romanje in da smo mi na tej zemlji romarji. Ne turisti in ne potepuhi: ni naključje, da se, gledano eksistencialno, selimo. Romarji smo. Romar živi svojo pot v znamenju treh ključnih besed: tveganje, napor, cilj.
Tveganje. Danes težko razumemo, kaj je za kristjane v preteklosti pomenilo opraviti neko romanje, ker smo tako navajeni na hitrost in udobje naših potovanj z letalom ali z vlakom. Podati se na pot pred tisoč leti je pomenilo sprejeti tveganje, da se ne bomo več vrnili domov zaradi mnogih nevarnosti, na katere je bilo mogoče naleteti na različnih poteh. Vera tistega, ki se je odločil, da se bo podal na pot, je bila močnejša od vsakega strahu: romarji iz preteklosti nas učijo tega zaupanja v Boga, ki jih je poklical, naj se odpravijo na grobove apostolov, v Sveto deželo ali v neko svetišče. Tudi mi prosimo Gospoda za vsaj majhen delež te vere, da bi sprejeli tveganje in se prepustili njegovi volji, vedoč, da je to volja dobrega Očeta, ki svojim otrokom želi dodeliti le tisto, kar je zanje primerno.
Napor. Hoja pravzaprav pomeni napor. To dobro vedo mnogi romarji, ki so se danes vrnili in napolnili starodavne romarske poti: mislim na pot v Santiago de Compostela, na Via Francigena (starodavna pot iz Francije v Rim), na različne poti, ki so nastale v Italiji in spominjajo na svetnike ali priče, ki so najbolj znani (sv. Frančišek, sv. Tomaž, pa tudi don Tonino Bello) tudi po zaslugi pozitivne sinergije med javnimi in verskimi ustanovami. Hoja vključuje napor, da zgodaj vstanemo, si pripravimo nahrbtnik z bistvenimi stvarmi, nekaj skromnega pojemo. In potem noge, ki bolijo, žeja, ki postane ostra, še posebej v sončnih poletnih dnevih. A ta napor je nagrajen s številnimi darovi, ki jih hodec sreča po poti: lepota stvarstva, ljubkost umetnosti, gostoljubje ljudi. Tisti, ki romajo peš – mnogi lahko to potrdijo – prejmejo veliko več od vloženega truda: vzpostavijo čudovite povezave z ljudmi, ki so jih na svoji poti srečali, doživijo trenutke pristne tišine in rodovitne notranjosti, ki jih burnost življenja v našem času onemogoča, razumejo vrednost bistvenega v primerjavi z bliščem vsega odvečnega, manjka pa potrebnega.
Cilj. Hoditi kot romarji pomeni, da imamo pristan, da ima naše premikanje smer, cilj. Hoditi pomeni imeti cilj, ne biti na milost in nemilost izročen naključju: kdor hodi, ima smer, ne potuje v prazno, ve, kam gre, ne izgublja časa s cikcakanjem z ene strani na drugo. Zato sem večkrat opozoril, kako podobni sta si hoja in verovanje: kdor ima Boga v srcu, je prejel dar zvezde Severnice, h kateri se usmerja – ljubezen, ki smo jo prejeli od Boga, je razlog za ljubezen, ki jo moramo podariti drugim ljudem.
Bog je naš cilj: vendar do njega ne moremo priti tako, kakor pridemo do nekega svetišča ali bazilike. Dejansko to dobro vedo tisti, ki so opravili peš romanja in končno prišli do zaželenega cilja – mislim na katedralo v Chartresu, ki je že nekaj časa cilj preporoda romanj, ki je pred sto leti nastalo na pobudo pesnika Charlesa Péguya – da to ne pomeni občutka zadovoljstva: ali bolje, če navzven dobro vemo, da smo prispeli, se v notranjosti zavedamo, da pot ni končana. Kajti Bog je točno tak: je cilj, ki te žene naprej, cilj, ki nas nenehno kliče, naj nadaljujemo, ker je vedno večji od predstave, ki jo imamo o njem. Bog sam nam je to pojasnil po preroku Izaiju: »kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,9). Z Bogom nismo nikdar na cilju, nikdar nismo prispeli do Boga: vedno smo na poti, vedno ga iščemo. A prav ta pot k Bogu nam nudi opojno gotovost, da nas On čaka, da bi nam dal svojo tolažbo in svojo milost.
FRANČIŠEK
Vatikan, 2. oktobra 2024
