Sveti oče nunciju v Ukrajini: Zadnjo besedo glede te tragedije bo imel Bog

Vatican News

»Dobro vem, da nobena človeška beseda ne more obvarovati njihovih življenj pred vsakodnevnim bombardiranjem, niti potolažiti tistih, ki žalujejo za umrlimi; ne more pozdraviti ranjenih, niti vrniti otrok v domovino, ne osvoboditi zapornikov ali ublažiti hudih posledic zime, ne more vzpostaviti pravice in miru,« poudari papež Frančišek ter nadaljuje: »In prav to besedo – MIR – ki jo je današnji svet žal pozabil, bi radi slišali odmevati v družinah, domovih in na trgih drage Ukrajine. Na žalost pa, vsaj za zdaj, ni tako!«

Ob tem sveti oče doda, da njegove besede »niso zgolj besede, čeprav polne solidarnosti«, ampak, kakor to počne že od začetka napada na Ukrajino, »srčna prošnja Bogu, edinemu viru življenja, upanja in modrosti, da bi spreobrnil srca in jih usposobil za začetek poti dialoga, sprave in sožitja«.

Papež nadaljuje z besedami, da ve, »da se Ukrajinci vsako jutro ob devetih z "minuto narodnega molka" z žalostjo spominjajo številnih žrtev, ki jih je povzročil konflikt; otrok in odraslih, civilistov in vojakov, pa tudi zapornikov, ki se pogosto nahajajo v strahotnih razmerah«. Tudi sam se jim pridružuje, »da bi bil krik, ki se dviga v nebo, od koder prihaja pomoč, močnejši: "Moja pomoč prihaja od Gospoda, ki je ustvaril nebo in zemljo" (Ps 121)«.

»Naj Gospod potolaži naša srca in okrepi upanje, da medtem ko zbira vse prelite solze in bo terjal odgovor, On ostaja z nami tudi takrat, ko se človeški napori zdijo brezplodni in dejanja nezadostna,« zaželi sveti oče ter pismo nadškofu Kulbokasu sklene z naslednjimi besedami: »Z zaupanjem, da bo Bog tisti, ki bo izrekel zadnjo besedo o tej strašni tragediji, blagoslavljam vse ukrajinsko ljudstvo, začenši s škofi in duhovniki, s katerimi si ti, dragi Brat, v teh tisoč dneh trpljenja ostal poleg sinov in hčera tega naroda.«