Sveti oče: Pomagati ubogim pomeni pričevati Božje usmiljenje in sočutje
Vatican News
Sveti oče se je navzočim najprej zahvalil za njihovo poslanstvo v Cerkvi ter poudaril, da so pričevalci Božje nežnosti in usmiljenja do tistih, ki ju najbolj potrebujejo. V svojem nagovoru je spomnil na njihovega ustanovitelja Gabriela Rosseta, ki je umrl pred petdesetimi leti. Po besedah svetega očeta je imel »globoko sočutje do trpljenja bratov; prisluhnil je kriku ubogih in ni obrnil stran glave ali zaprl oči. Odgovoril je z vero in pogumom, na konkreten način, tako da je ustanovil Dom za brezdomce Notre-Dame«.
»V ubogih je znal prepoznati Kristusovo navzočnost, so naši bratje. Vedno si zapomnimo: "V vsakem od teh 'najmanjših' je prisoten sam Kristus. Njegovo meso spet postaja vidno kot mučeno, ranjeno, bičano, shirano, preganjano telo … da bi ga mi prepoznali, se ga dotaknili in mu skrbno pomagali" (Misericordiae Vultus, 15). Dotakniti se ubogega, mu pomagati, je v Cerkvi zakramental. Danes vi nadaljujete delo Gabriela Rosseta. Tudi vi ste obrtniki Božjega usmiljenja in sočutja: ko spremljate brezdomce, dajete konkretno obličje evangeliju ljubezni. Ko jim nudite zavetje, obrok, nasmeh, ko iztegnete roke brez strahu, da bi jih umazali, jim povrnete dostojanstvo in vaša zavzetost se dotakne srca našega sveta, ki je pogosto brezbrižen.«
Papež je zatem dejal, da je Rosset želel, da bi bilo njihovo poslanstvo pod budnim očesom Kristusove Matere; Matere, ki ne preneha bedeti nad vsemi tistimi, ki trpijo na telesu in srcu. »Mislim, da je to temeljnega pomena, saj Sveto pismo pravi, da je usmiljenje tesno povezano z materino notranjostjo (prim. Poslanica za postni čas 2016, 1). Usmiljenje in sočutje, bratstvo in odprtost, iztegnjena roka in zavračanje kulture odmetavanja: v teh konkretnih gestah ljubezni Cerkev postaja živo znamenje Božje nežnosti do vseh svojih otrok. Vabim vas, da zrete Devico Marijo, popolno podobo Cerkve, ona razsvetljuje vaše služenje najbolj ubogim med ubogimi.
Rad premišljujem o Mariji brezdomcev kot o Devici usmiljenja, ki na široko odpira svoje roke, da bi sprejela vsakogar, saj ima vsakdo mesto poleg Marije, poleg Kristusa. Ne boji se razprostreti svojega plašča, da bi ga naredila za zavetje pred dežjem in žgočim ognjem sonca. Podarja najdragocenejše, kar ima, to je Jezusa, in dovoli ubogim, da se ji čim bolj približajo, da bi iz njenih iztegnjenih rok prejeli nežnost in olajšanje. Vstopite v njeno šolo. Marija je najprej žena notranjega življenja: v svojem srcu premišljuje in ohranja Božjo besedo, ki vodi vsako njeno dejanje. Prav tako je žena, ki je odprta, razpoložljiva za Božja presenečenja. Zato bdi in hodi. Marija odgovarja na potrebe ranljivih bratov in sester, predvsem pa vnaprej vidi njihove potrebe: kot v Kani, kjer ve, da je zmanjkalo vina. Svojega Sina spremlja na poti vse do Kalvarije; ne boji se dotakniti trpljenja sveta, ko ga ob vznožju križa sprejme v svoje naročje.«
Ob koncu govora je sveti oče navzočim dejal, da so za mnoge ljudi živa podoba tega materinskega sočutja. »S svojo prisotnostjo in poslušanjem dokazujete, da Marija in Jezus nikoli ne prenehata hoditi s svojimi brati, s tistimi, ki so prepogosto pozabljeni. Opravljajte svoje služenje z močjo ljubezni. Dovolite mnogim moškim in ženskam, da ponovno najdejo svoje dostojanstvo in upanje, tudi sredi preizkušenj.«
