Sveti oče ribičem in zdravnikom: Delati skupaj, kot ekipa
Vatican News
Sveti oče je najprej nagovoril predstavnike sveta morja, ki so 21. novembra obhajali svetovni dan ribištva: »Vaša dejavnost je starodavna; z njo so povezani tudi začetki Cerkve, ki jo je Kristus zaupal Petru, ribiču v Galileji (prim. Lk 5,1-11). Kljub temu pa se danes sooča s številnimi težavami. Zato bi vam rad predlagal nekaj razmišljanj o vrednoti tega, kar počnete, ter o poslanstvu, ki ga ta vrednota prinaša.
V evangeliju ribiči poosebljajo pomembne drže. Na primer vztrajnost pri naporu: beremo, da so se mučili z veslanjem zaradi nasprotnega vetra (prim. Mr 6,48); ali da so bili preizkušeni zaradi neuspeha, ko so se utrujeni vrnili na kopno s praznimi mrežami rekoč: "Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli" (Lk 5,5). In točno tako je: vaše delo je težko, zahteva požrtvovalnost in vztrajnost, tako spričo izzivov, ki so vedno obstajali, kakor tudi spričo novih nujnih problemov, kot so težka menjava generacij, naraščajoči stroški, zadušljiva birokracija, nelojalna konkurenca velikih multinacionalk. Vendar pa vam to ne jemlje poguma, ampak spodbuja še eno vašo značilnost: enotnost. Na morje se ne gre sami. Da bi vrgli mreže, se je potrebno truditi skupaj, kot posadka ali še bolje kot skupnost, v kateri je uspeh dela posameznika, kljub različnim vlogam, odvisen od prispevka vseh. Na ta način ribolov postane šola življenja; do te mere, da ga Jezus uporabi kot simbol, s katerim nakaže poklicanost apostolov: "Hodita za menoj, naredil vaju bom za ribiča ljudi" (Mr 1,17). Drage žene in dragi možje morja, naj vam iz nebes pomaga tudi vaš zavetnik, sveti Frančišek Pavelski«.
V drugem delu govora pa se je papež obrnil na predstavnike sveta zdravstva, ki so na simpoziju dan pred tem razmišljali o stanju državnih zdravstvenih služb in sistemov v Evropi. Dejal je, da je tudi njihovo poslanstvo naporno, ter dodal, da je ena izmed bistvenih stvari ta, da znajo delati skupaj, kot ekipa. Ob tem je izpostavil dva vidika, ki sta pri njihovem delu pomembna: »Prvi vidik je skrb za tiste, ki zdravijo. Pomembno je, da ne pozabite, da ste zdravstveni delavci osebe, ki potrebujejo podporo prav tako kakor bratje in sestre, ki jih zdravite. Utrujenost zaradi napornih izmen, skrbi, ki jih nosite v srcu, ter bolečina vaših bolnikov terjajo tolažbo in zdravljenje. Zato vas pozivam, da ne zanemarjate sebe, ampak da skrbite drug za drugega; in vsem pravim, da se je pomembno zavedati vaše velikodušnosti in jo povrniti z zagotavljanjem spoštovanja, cenjenja ter pomoči.
Drugi vidik, ki bi ga rad poudaril, je sočutje do poslednjih. Če namreč, kot smo rekli, nihče ni tako samozadosten, da ne bi potreboval zdravljenja, iz tega sledi, da nihče ne more biti odrinjen na rob do te mere, da ga ne bi mogli zdraviti. Zdravstveni sistemi in službe, iz katerih prihajate, imajo v tem smislu za seboj veliko zgodovino občutljivosti, zlasti do tistih, ki jih "sistem" ne doseže, do "zavrženih". Pomislimo na delo številnih svetih redovnikov, ki so stoletja ustanavljali hospice za bolnike in romarje; ali na osebnosti, kot so sveti Janez od Boga, sveti Jožef Moscati, sveta Terezija iz Kalkute: vsi so bili pravi "kliniki", to je moški in ženske, ki so se sklanjali nad posteljo tistih, ki trpijo, kot nakazuje etimologija tega izraza. Zato vas vabim, da od znotraj oživite zdravstvene sisteme, da nihče ne bo zapuščen (prim. Poslanica za 32. svetovni dan bolnikov, 10. januar 2024). Evangelij, ki nas uči, naj ne skrivamo svojih talentov, ampak naj storimo, da bodo obrodili sadove v dobro vseh (prim. Mt 25,14-30), nam kaže tudi, da moramo pri tem dajati prednost tistim, ki so padli in ležijo zapuščeni na cesti (prim. Lk 10,30-37). Latinski jezik je v zvezi s tem skoval lepo besedo: tolažba, con-solatio, ki pomeni biti povezani "v osamljenosti, ki potem ni več osamljenost" (Benedikt XVI., Okrožnica Spe Salvi, 38). To je pot: biti združeni v osamljenosti, da nihče ne bi bil sam v bolečini.«
Na koncu govora je sveti oče ob pogledu na veliko število družin v dvorani spregovoril o pomenu družine, celice družbe: »Je temeljnega pomena za oba vaša poklica. Predvsem zaradi požrtvovalnosti, ki jo z vami delijo vaši družinski člani, ko se prilagajajo zahtevnim urnikom in ritmom vašega dela, ki ni samo poklic, temveč "umetnost", in torej vključuje celotno osebo in njeno okolje. Potem zaradi podpore, ki vam jo vaši družinski člani nudijo pri vašem naporu in pogosto tudi pri sami dejavnosti. Prosim, varujte svoje družinske odnose: ti so "zdravilo", tako za zdrave kot za bolne. Izolacija in individualizem namreč odpirata vrata izgubi upanja, zaradi česar zboli duša in pogosto tudi telo.«
