Papež Frančišek nam je Brezmadežno predstavil kot hčer, nevesto in mater

Papež Frančišek

Homilija

»Veseli se, polna milosti« (Lk 1,28). S tem pozdravom angel v skromni hiši v Nazaretu Mariji razkrije skrivnost njenega brezmadežnega Srca, ki je od spočetja »odporno na vsak madež izvirnega greha« (Bl. Pij IX., apostolska konstitucija Ineffabilis Deus, 8. december 1854). Na veliko načinov, z besedami in podobami, so kristjani skozi stoletja skušali predstaviti ta dar, pri čemer so poudarjali milost in sladkost v značilnostih »blažene med vsemi ženami« (prim. Lk 1,42), s telesnimi značilnostmi in kategorijami najrazličnejših etničnih skupin in kultur.

In dejansko nam Božja Mati – kot je opazil sveti Pavel VI. – kaže, »kar imamo vsi globoko v srcu: pristno podobo človeškosti [...] nedolžno, sveto, [...] ker je njeno bitje vsa harmonija, odkritost, preprostost; da takšna je Marija, vsa prosojna, prijazna, popolna; je vsa lepota« (Homilija na praznik brezmadežnega spočetja, 8. december 1963).

Zato se za trenutek ustavimo in jo, to lepoto, zrimo v luči Božje Besede v treh vidikih Marijinega življenja, zaradi katerih nam je blizu in znana. Kateri so ti vidiki? Marija je hčera, Marija je nevesta in Marija je mati.

Najprej si oglejmo Brezmadežno kot hčer. Sveta besedila ne govorijo o njenem otroštvu. Namesto tega nam jo evangelij, ko vstopi na prizorišče zgodovine, predstavi kot mlado dekle, bogato z vero, ponižno in preprosto. Ona je »devica« (prim. Lk 1,27), v katere pogledu se zrcali Očetova ljubezen in v katere čistem Srcu sta zastonjskost in hvaležnost barva in vonj svetosti. Tu se nam Marija prikaže lepa kot cvet, ki je neopaženo rasel in je končno pripravljen zacveteti v podaritvi samega sebe. Marijino življenje je namreč nenehno podarjanje sebe.

Kar nas pripelje do druge razsežnosti njene lepote: lepote neveste, to je tiste, ki jo je Bog izbral za spremljevalko svojega načrta zveličanja (prim. 2. vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija LG 61). Koncil pravi takole: Bog je izbral Marijo, izbral je ženo za spremljevalko svojega načrta zveličanja. Brez žene ni zveličanja, ker je tudi Cerkev ženska. In ona odgovori »da« z besedami: »Glej, Gospodova služabnica sem« (Lk 1,38). »Služabnica« ne v smislu »zasužnjene« in »ponižane«, ampak osebe, ki se ji »zaupa«, ki se jo »ceni« in ji Gospod zaupa najdražje zaklade in najpomembnejša poslanstva. Njena lepota, ki je tako večplastna kot lepota diamanta, razkriva nov obraz: zvestobo, lojalnost in skrb, ki so značilne za vzajemno ljubezen zakoncev. Tako kot je želel sveti Janez Pavel II. zapisati, da je Brezmadežna »sprejela izvolitev za Mater Božjega Sina, saj jo vodi zakonska ljubezen, ki 'posveti' človeško osebo v celoti Bogu« (Okrožnica Redemptoris Mater, 39).

Tako pridemo do tretje razsežnosti. Katera je tretja razsežnost Marijine lepote: razsežnost matere. To je najpogostejši način, s katerim jo upodabljamo: z otrokom Jezusom v naročju ali v jaslicah, sklonjeno nad Božjim Sinom, ki leži v jaslih (prim. Lk 2,7). Vedno je prisotna ob svojem Sinu v vseh življenjskih okoliščinah: blizu v svoji skrbi in skrita v svoji ponižnosti; kot v Kani, kjer posreduje za nevesto in ženina (prim. Jn 2,3-5), ali v Kafarnaumu, kjer je pohvaljena zaradi poslušanja Božje Besede (prim. Lk 11,27-28), ali končno ob vznožju križa, kot mama obsojenca, kjer nam jo Jezus sam izroči za mater (prim. Jn 19,25-27). Tu je Brezmadežna lepa v svoji rodovitnosti, to je v tem, da zna umreti, da bi dala življenje, da pozabi nase, da bi skrbela za tiste, ki se je majhni in nezaščiteni oklepajo.

Vse to je zaprto v čisto Marijino srce, brez greha, poslušno delovanju Svetega Duha (prim. sv. Janez Pavel II., Okrožnica Redemptoris Mater, 13), pripravljeno, da Bogu iz ljubezni posodi »popolno poslušnost razuma in volje« (2. vat. koncil, Dogm. konst. DV 5; prim. DF 3).

Vendar bi tvegali, če bi mislili, da gre za oddaljeno, previsoko, nedosegljivo lepoto. To ne drži. Dejansko jo tudi mi prejmemo kot dar v krstu, ko smo osvobojeni greha in postanemo Božji otroci. In z njo nam je zaupan klic, da jo kot Devica gojimo s sinovsko, poročno in materinsko ljubeznijo, hvaležni pri sprejemanju in velikodušni pri dajanju, moški in ženske, zaznamovani s »hvala« in »da«, izrečenima z besedami, predvsem pa z življenjem. Zelo lepo je naleteti na može in žene, ki s svojim življenje izrekajo: »hvala in »da« in ki so pripravljeni narediti prostor Gospodu v svojih projektih in z materinsko nežnostjo sprejeti vse brate in sestre, ki jih srečujemo na svoji poti. Brezmadežna torej ni mit, abstraktna doktrina ali nemogoč ideal. Brezmadežna je predlog lepega in konkretnega projekta, v celoti uresničenega modela naše človeškosti, s katerim lahko po Božji milosti vsi prispevamo k spreminjanju našega sveta na bolje.

Na žalost okoli sebe vidimo, kako predrznost prvega greha, da bi bili »kakor Bog« (prim. 1 Mz 3,1-6), še vedno rani človeštvo in kako ta domneva samozadostnosti ne ustvarja ne ljubezni ne sreče. Tisti, ki kot dosežek povzdiguje zavračanje vsake trdne in trajne vezi, pravzaprav ne daje svobode. Tisti, ki očetom in materam jemljejo spoštovanje, tisti, ki nočejo otrok, tisti, ki imajo druge za predmete ali nadlogo, tisti, ki menijo, da je podelitev izguba, solidarnost pa osiromašenje, ne širijo veselja ali prihodnosti. Kaj pomagajo denar v banki, udobje v stanovanju, lažni »stiki« virtualnega sveta, če srca ostajajo hladna, prazna, zaprta? Kakšen smisel ima visoka finančna rast privilegiranih držav, če polovica sveta umira od lakote in vojn, drugi pa to ravnodušno opazujejo? Kakšen smisel ima potovanje po svetu, če je vsako srečanje zreducirano na čustvo trenutka, na fotografijo, ki se je čez nekaj dni ali mesecev nihče ne bo spomnil?

Bratje in sestre, danes se oziramo k Mariji Brezmadežni in jo prosimo, naj nas njeno Srce, polno ljubezni, osvoji, naj nas spreobrne in iz nas naredi skupnost, v kateri so sinovstvo, poročenost in materinstvo pravilo in merilo življenja: v kateri so družine združene, zakonci si delijo vse, očetje in matere so z vsem telesom prisotni v bližini svojih otrok in otroci gledajo očete. To je lepota, o kateri nam govori Brezmadežna, to je »lepota, ki rešuje svet« in pred katero hočemo tudi mi odgovoriti Gospodu kot Marija: »Tukaj sem [...], naj se mi zgodi po tvoji besedi« (Lk 1,38).

To evharistijo obhajamo skupaj z novimi kardinali. To so bratje, ki sem jih prosil, naj mi pomagajo v pastoralni službi vesoljne Cerkve. Prihajajo z različnih koncev sveta, nosilci so ene Modrosti z mnogimi obličji, da bi prispevali k rasti in širjenju Božjega kraljestva. Na poseben način jih izročimo priprošnji Zveličarjeve Matere.