Papež na praznik sv. Lucije: Izbrati luč, izstopiti iz dvoumnosti življenja
Vatican News
Papež spomni na besede apostola Janeza: »Bog je luč in v njem ni nobene teme. Če rečemo, da smo v občestvu z njim, pa kljub temu hodimo v temi, lažemo in ne ravnamo v skladu z resnico. Če pa hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj v občestvu« (1 Jn 1,5-7). Sveti oče cerkveni skupnosti v Sirakuzah zaželi, da bi te besede »tudi danes usmerjale njihovo pot in v duhu evangelija obnovile družinske, cerkvene in družbene odnose«.
Poleg začetka jubileja, ki nas vabi, da smo romarji upanja, bo Cerkev v Sirakuzah zaznamovalo še »romanje svete Lucije iz Benetk v Sirakuze, torej iz mesta, ki že osem stoletij hrani njeno telo, v mesto, kjer je prvič zasijalo njeno pričevanje in širilo luč po vsem svetu«. Papež zapiše, da se v tej njeni poti proti Sirakuzam »zrcali skrivnost Boga, ki vedno naredi prvi korak in nikoli ne zahteva nečesa, kar tudi sam ne bi bil pripravljen storiti«.
»Sveta Lucija prihaja k vam, da bi tudi vi bili moški in ženske prvega koraka, hčere in sinovi Boga, ki se želi srečati. Občestvo med dvema posebnima Cerkvama, ki je omogočilo ta začasni prenos telesa, kaže na način bivanja v svetu, ki lahko premaga temo, ki nas obdaja: obstaja svetloba, kjer se izmenjujejo darovi, kjer je zaklad enega bogastvo za drugega. Laž, ki uničuje bratstvo in uničuje stvarstvo, namesto tega predlaga nasprotno: da je drugi nasprotnik in njegovo bogastvo grožnja. Ljudje se prepogosto vidijo na ta način.«
»Lucija je ženska in njena svetost kaže vaši Cerkvi in vsem Cerkvam, kako ženske na svoj način hodijo za Gospodom. Od evangeljskih pripovedi naprej so Jezusovi učenci priče inteligence in ljubezni, brez katerih nas sporočilo vstajenja ne bi moglo doseči. Kip vaše zavetnice, če ga dobro opazujete, živo izraža dostojanstvo in sposobnost pogleda, ki zre v daljavo in ki ga krščanske ženske še danes prinašajo v središče družbenega življenja in ne dovolijo, da bi katerakoli posvetna oblast njihovo pričevanje zaprla v nevidnost in molk.«
»Potrebujemo delo in besedo žensk v Cerkvi, ki je v izhodu, da bi tako postala kvas in luč v kulturi in skupnem življenju,« izpostavi papež in dodaja, da je to še toliko bolj pomembno »v osrčju Sredozemlja, zibelki civilizacije in humanizma, ki je tragično v središču krivic in neravnovesij«. Spomni, da je od svojega prvega obiska Lampeduse predlagal prehod od kulture odmetavanja h kulturi srečanja. »Mučeništvo svete Lucije naj nas vzgaja za jok, sočutje in nežnost: to so kreposti, ki jih potrjujejo Marijine solze v Sirakuzah. To niso samo krščanske kreposti, ampak tudi politične. Predstavljajo pravo moč, ki gradi mesto. Vračajo nam oči, da vidimo, pogled, ki ga zaradi brezčutnosti dramatično izgubimo. In kako pomembno je moliti, da bi naše oči ozdravele.«
Sveti oče nadaljuje, da »biti na strani luči tudi nas izpostavlja za mučeništvo«. »Morda ne bodo dvignili rok nad nas, toda ko bomo izbrali, na kateri strani želimo biti, nam bo to odvzelo nekaj miru. Obstajajo oblike miru, ki so podobne miru na pokopališču. Odsotni, kot da smo že mrtvi; ali pa prisotni, vendar kot grobovi: od zunaj lepi, v notranjosti pa prazni. Namesto tega izberimo življenje. Drugače niti ne moremo storiti: “Življenje se je razodelo in videli smo ga” (1 Jn 1,2).«
Zbrati se okoli svete Lucije pomeni videti, kako se oblikuje življenje, in izbrati luč. »Biti ljudje, ki so jasni, pregledni, iskreni; z drugimi komunicirati odprto, jasno, spoštljivo; izstopiti iz dvoumnosti življenja in kriminalnih dejanj; ne se bati težav. Nikoli se ne naveličajmo vzgajati otrok, mladostnikov in odraslih – začenši z nami –, da bi prisluhnili srcu, prepoznali priče, gojili kritični čut in poslušali vest. Bog je luč in njen odmev je skupnost bratov in sester, ki so rasli v svobodi in se ne prepuščajo skeptično temu, kar se – kot pravijo – ne bo nikoli spremenilo. Izbrati: to je žareče jedro vsake poklicanosti, osebni odgovor na klic, ki ga na naši poti predstavljajo svetniki. Kažejo nam, kako izstopiti iz osebnih in skupnostnih zavetij, s katerimi vzdržujemo razdaljo z bistvom človeškega trpljenja. Ko to storimo, se življenje vedno čudovito preplete in globoko doživljamo to, da pripadamo ljudstvu (prim. Evangelii gaudium, 270).«
Sveti oče ob koncu pisma sirakuške vernike spodbuja, naj na slovesnosti »duhovno vzamejo brate in sestre, ki po vsem svetu trpijo zaradi preganjanja in krivice« ter prav tako migrante, begunce in reveže, ki so med njimi.
