Papež posvečenim v Ajacciu zapustil dvojno povabilo: skrbite zase in skrbite za druge

Papež Frančišek

GOVOR SVETEGA OČETA
Srečanje in molitev Angel Gospodov s škofi, duhovniki, diakoni, posvečenimi osebami in bogoslovci

Dragi bratje škofje, drage posvečene, dragi duhovniki, diakoni, posvečeni, in bogoslovci.
V tej vaši prelepi deželi sem samo en dan, vendar sem želel, da bi vas vsaj na kratko srečal in vas pozdravil. To mi daje priložnost, da se vam najprej zahvalim; hvala, ker ste, z vašim podarjenim življenjem; hvala za vaše delo, za vsakdanjo prizadevnost; hvala, ker ste znamenje Božje usmiljene ljubezni in priče evangelija. Zadovoljen sem bil, ko sem lahko pozdravil enega izmed vas. Ima 95 let in 70 let duhovništva! To pomeni živeti to lepo poklicanost. Hvala brat za tvoje pričevanje. Najlepša hvala!

In od »hvala« takoj prehajam na Božjo milost, ki je temelj krščanske vere in vsake oblike posvečenosti v Cerkvi. V evropskem okolju, v katerem se nahajamo, ne manjka težav in izzivov, ki zadevajo prenos vere, in vsak dan se spopadate s tem ter odkrivate, da ste majhni in krhki. Ni vas veliko, nimate močnih sredstev, okolja v katerih delujete, se ne kažejo vedno naklonjena sprejemanju evangeljskega oznanila. In včasih mi pride na misel film, ker so nekateri pripravljeni sprejeti evangelij, ne pa tudi »govornika«. V tem filmu je bil stavek: »Glasba da, glasbenik pa ne«. Pomislite na to zvestobo prenašanja evangelija. To nam bo pomagalo. In vendar je to duhovniško uboštvo blagoslov! Zakaj? Sleče nas napuha, da zmoremo sami; uči nas, da na krščansko poslanstvo gledamo kot na nekaj, kar ni odvisno od človeških moči, ampak predvsem od delovanja Gospoda, ki vedno dela in deluje s tistim malo, kar mu lahko ponudimo.

Ne pozabimo: v središču je Gospod. Ne jaz v središču, ampak Bog. Pri nas za kakšnega domišljavega duhovnika, ki sebe postavlja v središče, rečemo: to je duhovnik yo, me, mí, conmigo, para mí. Jaz, mene, z mano, zame. Ne, Gospod je v središču. To je nekaj, kar bi morda moral vsak pastir in vsak Bogu posvečeni ponoviti v molitvi vsako jutro ob sončnem vzhodu: tudi danes v moji službi, v središču nisem jaz, ampak Bog, Gospod. In to pravim, ker obstaja nevarnost v posvetnosti, ki je nečimrnost. Biti »pav«, ko se preveč gleda sebe. Nečimrnost. In nečimrnost je slaba razvada, s slabim vonjem. Biti pav.

Prvenstvo Božje milosti ne pomeni, da lahko mirno spimo, ne da bi prevzeli svoje odgovornosti. Nasprotno, vedno se moramo imeti za »sodelavce Božje milosti« (prim. 1 Kor 3,9). In tako se, ko hodimo z Gospodom, vsak dan vračamo k bistvenemu vprašanju. Katero je to vprašanje? Kako živim svoje duhovništvo, svojo posvečenost, svoje učenčevstvo? Sem blizu Jezusu?

Ko sem bil v drugi škofiji na pastoralnih obiskih, sem srečal nekaj dobrih duhovnikov, ki so se zelo, zelo trudili. »Povej mi, kako si zvečer?« »Utrujen sem, kaj pojem in potem grem spat, da se malo spočijem, gledam televizijo« »A ti ne greš v kapelo, da pozdraviš svojega Šefa?« – »Oh ne…« – »In ti, preden zaspiš, narediš tako, da zmoliš Zdravamarijo? Bodi vsaj vljuden in pojdi v kapelo ter reci: Živijo, hvala lepa, se vidimo jutri.« Ne pozabite na Gospoda! Gospod na začetku, v sredini in na koncu dneva. On je naš Šef. In on je Šef, ki dela več kot mi! Ne pozabite tega.

Postavim vam to vprašanje: kako živim učenčevstvo? Prosim vas, da si ga zasidrate v srce, da ne podcenjujete potrebnosti tega razločevanja, tega gledanja vase, da se vam ne bi zgodilo, da bi vas »mlelo« v zunanjih ritmih in dejavnostih in bi izgubili notranjo trdnost. Sam bi vam rad zapustil dvojno povabilo: skrbite zase in skrbite za druge.

Prvo počelo: skrbite zase. Ker duhovniško ali redovniško življenje ni neki »da«, ki smo ga izrekli enkrat za vselej. Pri Gospodu se ne živi od dohodka! Nasprotno, vsak dan moramo obnoviti veselje srečanja z Njim, v vsakem trenutku moramo ponovno poslušati njegov glas in se odločiti, da bomo šli za njim. Tudi v trenutkih padcev. Vstani in glej Gospoda: »Oprosti mi, pomagaj mi iti naprej.« To je bratska in sinovska bližina.

Zapomnimo si tole: naše življenje se izraža v daritvi nas samih, a bolj ko se duhovnik, redovnica ali redovnik daruje, se troši, dela za Božje kraljestvo, bolj postaja potrebno, da poskrbi tudi sam zase. Duhovnik, redovnica ali diakon, ki zanemarja sebe, bo na koncu zanemarjal tiste, ki so mu zaupani. Zato potrebujemo majhno »pravilo življenja« - redovniki ga že imajo – ki bo vključevalo vsakdanje srečanje z molitvijo in evharistijo, pogovor z Gospodom, vsak v skladu z lastno duhovnostjo in slogom. In rad bi še dodal: ohranite tudi trenutek samote; imeti brata ali sestro, s katerim lahko svobodno podelimo to, kar nosimo v srcu – včasih se je ta oseba imenovala duhovni voditelj, duhovna voditeljica –; gojiti nekaj, kar nas navdušuje, pa ne, da bi preživeli prosti čas, ampak da si zdravo odpočijemo od naporov službe. Služba utrudi! Bati se moramo tistih ljudi, ki so stalno aktivni, vedno v središču, ki si morda zaradi prevelike gorečnosti nikoli ne odpočijejo, nikoli ne vzamejo odmora zase. Bratje, to ni dobro, potrebni so prostori in trenutki, v katerih vsak duhovnik in vsaka posvečena oseba skrbi zase. In ne narediti lifting obraza, da bi bil lepši, ne, ko bi se pogovarjal s Prijateljem, z Gospodom, predvsem pa z Materjo – ne zapuščaj Naše Gospe, prosim te –, da bi se pogovarjal o svojem življenju, kako gre. In zato imejte vedno tako spovednika kot prijatelja, ki te dobro poznata in s katerima se lahko pogovarjaš in dobro razločuješ. »Duhovniške gobe« niso dobre!

K tej skrbi pa spada še nekaj: bratstvo med vami. Naučimo se podeliti ne samo napore in izzive, ampak tudi veselje in prijateljstvo med nami. Vaš nadškof pravi nekaj, kar mi je zelo všeč, in to je, da je pomembno preiti od »Knjige žalostink« h »Knjigi Visoke pesmi«. Tega toliko ne delamo. Radi imamo pritoževanje! In če je ubogi škof tisto jutro pozabil svoj solideo: »A poglejte škofa ...«. Človek vzame nekaj, da govori slabo o škofu. Res je, škof je grešnik kot vsak izmed nas. Bratje smo! Sprememba iz »Knjige žalostink« v »Knjigo pesmi nad pesmimi«.

To je pomembno, to pravi tudi nek psalm: »Moje žalovanje si spremenil v rajanje«! (Ps 30,12). Podelimo veselje, da smo Gospodovi apostoli in učenci!

Drugič: skrbeti za druge. Poslanstvo, ki ga je vsakdo prejel, ima vedno svoj namen: prinašati Jezusa drugim, srcem podarjati tolažbo evangelija. Tukaj rad omenim trenutek, ko se apostol Pavel namerava vrniti v Korint in v pismu skupnosti pravi: »Sam bom prav rad razdajal in celo sam sebe bom do konca razdal za vaše duše« (2 Kor 12,15). Razdati se za duše, razdati se v daritvi sebe za tiste, ki so nam bili zaupani. Na misel mi prihaja mladi sveti duhovnik, ki je nedolgo nazaj umrl za rakom. Živel je v slumu z najrevnejšimi ljudmi. Rekel je: »Včasih si želim zapreti okno z opeko, ker ljudje kadarkoli pridejo in če ne odprem vrat, potrkajo na okno«. Duhovnik s srcem, odprtim za vse, brez razlik.

Poslušanje, bližina ljudem in to je povabilo, da v današnjih okoliščinah poiščemo učinkovitejše pastoralne poti za evangelizacijo. Ne bojte se sprememb, pregleda starih vzorcev, prenove jezikov vere, in se učite, da poslanstvo ni vprašanje človeških strategij, pač pa je predvsem vprašanje vere. Skrbeti za druge: za tiste, ki čakajo na Jezusovo Besedo; za tiste, ki so se od Njega oddaljili; za tiste, ki potrebujejo usmeritev ali tolažbo za svoje trpljenje. Skrbeti za vse, v formaciji in še posebej na srečanjih. Srečevati ljudi, tam kjer živijo in delajo. To je pomembno.

In potem je nekaj, kar mi je zelo pri srcu: prosim vas, vedno odpuščajte. In odpuščajte vse. Odpuščajte vse in vedno. Duhovnikom v zakramentu sprave pravim, naj ne postavljajo preveč vprašanj. Poslušaj in odpusti. Kardinal, ki je nekoliko konservativen, malo obilnejši, a odličen duhovnik, je med govorom na konferenci duhovnikom dejal: »Če nekdo [pri spovedi] začne jecljati, ker ga je sram, mu rečem: v redu je, razumem, preidi na kaj drugega. V resnici nisem razumel ničesar, toda On (Gospod) je razumel. »Prosim, ne mučite ljudi v spovednici: kje, kako, kdaj, s kom ... Vedno odpuščajte, vedno odpuščajte! V Buenos Airesu je dober kapucinski pater, ki sem ga pri 96 letih umestil za kardinala. Vedno ima dolgo vrsto ljudi, ker je dober spovednik. Jaz sem tudi šel k njemu. Ta spovednik mi je nekoč rekel: »Poslušaj, včasih imam občutek, da preveč odpuščam«. »In kaj počneš?« – »Grem molit in rečem: Gospod, oprosti mi, preveč sem odpustil. A takoj mi pride, da mu rečem: Ampak ti si mi dal slab zgled!« Vedno odpustiti. Vse odpustiti. In to pravim tudi redovnikom in redovnicam: odpuščati, pozabiti, ko nam kaj hudega storijo, kot so ambiciozni boji v skupnosti... Odpuščati. Gospod nam je dal zgled: odpuščati vse in vedno! Vsi, vsi, vsi. Naj vam nekaj zaupam: imam že 55 let duhovništva, da, predvčerajšnjim sem dopolnil 55 let in nikoli nisem odrekel odveze. In zelo rad spovedujem. Vedno sem iskal načine za odpuščanje. Ne vem, če je dobro, ali mi bo Gospod dal ... Ampak to je moje pričevanje.

Dragi bratje in sestre, iz srca se vam zahvaljujem in vam želim službo polno upanja in veselja. Tudi v trenutkih utrujenosti ali malodušja ne popuščajte. Vrnite svoje srce Gospodu. Ne pozabite pred Gospodom jokati. On se razodeva in se da najti, če skrbite zase in za druge. Na ta način daje tolažbo tistim, ki jih je poklical in poslal. Pogumno pojdite naprej. Napolnil vas bo z veseljem.