Sveti oče rimski kuriji: O drugih govoriti dobro in jih blagoslavljati

Vatican News

Sveti oče je želel spregovoriti o vidiku, ki se dobro ujema s skrivnostjo učlovečenja ter prispeva k skupnostnemu življenju rimske kurije, ki jo sestavlja veliko delovnih skupnosti, bolj ali manj kompleksnih in številčnih. »O drugih govoriti dobro in ne slabo« je po papeževih besedah nekaj, kar se nanaša na vse – papež, škofe, duhovnike, posvečene in laike – in glede česar smo »vsi enaki, saj se dotika naše človečnosti«.

»Ta drža, govoriti dobro in ne slabo, je izraz ponižnosti, in ponižnost je temeljna poteza učlovečenja, zlasti skrivnosti Gospodovega rojstva, ki ga bomo praznovali. Cerkvena skupnost živi v veselju in bratski harmoniji v takšni meri, v kakršni njeni člani hodijo po poti ponižnosti, pri tem pa se odrekajo o drugih misliti slabo in govoriti slabo.«

Sveti Pavel je kristjanom v Rimu zapisal: »Blagoslavljajte in ne preklinjajte« (Rim 12,14). Kar po papeževih besedah lahko razumemo tudi na ta način: »Govorite dobro in ne govorite slabo o drugih, v našem primeru o osebah, ki delajo z nami v pisarni, o nadrejenih, o sodelavcih, o vseh.«

Pot ponižnosti: obtoževati sebe

Pot ponižnosti pa je »obtoževati samega sebe«, kar je v skladu z učenjem starih duhovnih učiteljev, pri čemer je papež izpostavil zlasti Doroteja iz Gaze. Prav iz Gaze, »kraja, ki je danes sinonim za smrt in uničenje«, v prvih stoletjih krščanstva pa so tam cveteli samostani in svetli liki svetnikov in učiteljev. In eden od teh je Dorotej iz Gaze, ki je gradil Cerkev z napotki in pismi, polnimi evangeljskega življenjskega soka. Danes se pri njem lahko »naučimo ponižnosti obtoževanja sebe, da ne bi o bližnjem govorili slabo«.

Dorotej v enem od svojih napotkov pravi: »Če se ponižnemu zgodi kaj slabega, naj se takoj  vrne vase, ter reče, da si je to zaslužil. Naj si ne dovoli obtoževati drugih ne kriviti kogar koli drugega. Preprosto naj to prenaša, brez vznemirjanja, brez tesnobe in v popolnem miru. Ponižnost se ne vznemirja in ne vznemirja nikogar drugega« (Dorothée de Gaza, Oeuvres spirituelles, Paris 1963, n. 30). »Ne poskušaj vedeti, kaj je slabega pri tvojem bližnjem, in ne gojiti sumničenj proti njemu. In če jih porodi naša zloba, jih poskušaj spremeniti v dobre misli« (ivi, n. 187).

Papež je dodal, da je obtoževati sebe sredstvo, ki je nepogrešljivo; »je osnovna drža, v kateri se lahko ukorenini odločitev, da rečemo “ne” individualizmu in “da” skupnostnemu, cerkvenemu duhu«. »Kdor se uri v kreposti obtoževanja samega sebe in jo vztrajno prakticira, se osvobodi sumničavosti in nezaupanja ter pusti prostor Bogu, ki edini ustvarja povezanost src. Če vsak napreduje po tej poti, se lahko rodi in raste skupnosti, v kateri so vsi varuhi drug drugega in skupaj hodijo po poti ponižnosti in ljubezni.« Ko pri nekem človeku pazimo napako, lahko govorilo le s tremi ljudmi: z Bogom, s človekom samim in, če ne moremo z njim, s tistimi v skupnosti, ki lahko za to poskrbi. In z nikomer drugim.

Notranje pomanjšanje

Sveti oče je pojasnil, da je osnova tega duhovnega sloga obtoževanja samega sebe »notranje pomanjšanje«. Ponižno srce se namreč pomanjša kot Jezus, ki ga motrimo v jaslicah. »Pred dramo človeštva, ki ga zatira zlo, kaj stori Bog? Ali se dvigne v svoji pravičnosti in z višine vrže obsodbo? V nekem smislu so to pričakovali preroki vse do Janeza Krstnika. Toda Bog je Bog, njegove misli niso naše misli, njegova pota niso naša pota (prim. Iz 55,8). Njegova svetost je božanska in zato v naših očeh paradoksalna. Gibanje Najvišjega je, da se zmanjša, da postane majhen, kot gorčično seme, kot zarodek v materinem telesu. Neviden. Tako začne nase prevzemati ogromno, nevzdržno maso greha sveta.«

»Temu gibanju Boga ustreza v človeku obtoževanje samega sebe,« je nadaljeval papež ter zatrdil, da ne gre najprej za moralno dejstvo, ampak teološko, kot je to vedno v celotnem krščanskem življenju: »Je Božji dar, delo Svetega Duha, in z naše strani je to “privoliti v spuščanje”, narediti Božje gibanje za svoje, prevzeti ga, sprejeti ga. Tako je storila Devica Marija, ki se ni mogla ničesar obtoževati, ampak se je pustila v celoti vključiti v pomanjšanje Boga, v izničenje Sina, v sestop Svetega Duha. V tem smislu bi lahko ponižnost poimenovali teologalna krepost.«

Blagoslovljeni blagoslavljajmo

In tako je sveti oče prišel do naslednjega poudarka ter izpostavil, da smo blagoslovljeni in torej lahko blagoslavljamo. »Dragi bratje in sestre, učlovečenje Besede nam kaže, da nas Bog ni preklel, ampak nas je blagoslovil. Razodeva nam, da v Bogu ni prekletstva, ampak samo in vedno blagoslov.«

Navedel je besede svete Katarine Sienske: »Zdi se, da si Bog ne želi zapomniti žalitev, ki mu jih namenjamo; in noče nas obsoditi za večno, ampak nam vedno namenja usmiljenje.« Spomnil je na uvodne besede svetega Pavla v Pismo Efežanom: »Blagoslovljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom« (Ef 1,3).

Kot je zatrdil papež, je prav to temelj našega dobrega govorjenja o drugih, naše »blage-besede«: »blagoslovljeni smo in kot takšni lahko blagoslavljamo«.

»Za vse nas je pomembno, da se potopimo v to skrivnost, sicer tvegamo, da se bomo izsušili ter postali kot suhi kanali, po katerih več ne teče niti kapljica vode. In pisarniško delo je pogosto suhoparno in na dolgi rok izsuši, če se posameznik ne napolni s pastoralnimi izkušnjami, trenutki srečanja, prijateljskimi odnosi, v zastonjskosti. Predvsem pa je zato pomembno, da vsako leto opravimo duhovne vaje: da bi se potopili v Božjo milost, potopili popolnoma. Pustiti se “namakati” Svetemu Duhu, poživljajoči vodi, v kateri je vsak želen in ljubljen “od začetka”. Če je naše srce potopljeno v ta izvirni blagoslov, potem smo sposobni blagoslavljati vse, tudi tiste, ki se nam zdijo antipatični, tudi tiste, ki z nami grdo ravnajo.«

Papež Frančišek je dejal, da nam je tudi pri tem, kot vedno, zgled Devica Marija: »Ona je Blagoslovljena par excellence. Tako jo pozdravi Elizabeta, ko jo sprejme na svojem domu: “Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa!” (Lk 1,42). Na ta način se tudi mi obračamo k njej v molitvi zdravamarija. V njej se je uresničil tisti “duhovni blagoslov v Kristusu”, zagotovo “v nebesih” pred začetkom časa, a tudi na zemlji, v zgodovini, ko je čas “napolnila” prisotnost učlovečene Besede (prim. Gal 4,4). On je blagoslov. Je sad, ki blagoslavlja telo; Sin, ki blagoslavlja Mater: “hči tvojega Sina”, zapiše Dante. In tako je Marija, Blagoslovljena, svetu prinesla Blagoslov, ki je Jezus.«

Obrtniki blagoslova

»Bratje, sestre, ko zremo Marijo, podobo in zgled Cerkve, smo usmerjeni v upoštevanje cerkvene razsežnosti, da govorimo dobro,« je dejal papež in to takole povzel: »V Cerkvi, ki je znamenje in sredstvo Božjega blagoslavljanja za človeštvo, smo vsi poklicani postati obrtniki blagoslova.«

Zatrdil je, da si Cerkev lahko predstavljamo kot veliko reko, ki je razvejena na tisoče potokov, vodotokov in pritokov – kot je to porečje Amazonke, da bi namakal ves svet z Božjim blagoslovom, ki izvira iz Kristusove velikonočne skrivnosti.

»Cerkev se nam tako kaže kot izpolnitev načrta, ki ga je Bog razodel Abrahamu od prvega trenutka, ko ga je poklical, naj zapusti deželo svojih očetov. Pravi mu: »Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom […], v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje« (1 Mz 12,2-3). Ta načrt vodi celotno ekonomijo Božje zaveze z njegovim ljudstvom, ki ni “izbrano” v izključujočem smislu, ampak nasprotno v smislu, ki bi ga katoliško imenovali “zakramentalno”: to pomeni, da dar doseže vse z zgledno, boljšo, pričevalsko, mučeniško edinstvenostjo.«

Po svetu širiti blagoslov Boga in Cerkve

»Tako je v skrivnosti učlovečenja Bog blagoslovil vsakega moškega in vsako žensko, ki prideta na ta svet, ne z dekretom, ki se spusti z neba, ampak po mesu Jezusa, blagoslovljenega Jagnjeta, rojenega iz blagoslovljene Marije (prim. sv. Anzelm, Razprava 52),« pri čemer je sveti oče dodal, da o rimski kuriji rad razmišlja kot o »veliki delavnici, v kateri je veliko različnih nalog, vendar vsi delajo z istim namenom: blagoslavljati (blago, dobro govoriti), po svetu širiti blagoslov Boga in Matere Cerkve.

Posebej je spomnil na skrito delo tistih, ki pripravljajo pisma, da bi bolnik, mati, oče, zapornik, starejša oseba, otrok prejeli papeževo molitev in blagoslov. In prav to pomeni biti obrtnik blagoslova, je izpostavil papež in ponovno poudaril, da je »tipični slog obrništva« rimske kurije »ponižnost kot pot blagoslavljanja«. »Pot Boga, ki se v Jezusu pomanjša in se naseli v naše človeško stanje ter nas tako blagoslavlja.«

Sveti oče je govor sklenil z mislijo, da z vsakodnevnim delom, zlasti najbolj skritim, vsak lahko prispeva k prinašanju Božjega blagoslova v svet. »Toda pri tem moramo biti dosledni: ne moremo pisati blagoslovov, nato pa slabo govoriti o svojem bratu ali sestri,« je dejal in zaključil z željo: »Naj nam Gospod, ki se je za nas rodil v ponižnosti, pomaga, da bomo vedno ženske in moški, ki blagoslavljajo.«